Page 235 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 235
pod zemljo
skal Vilenico in v svojih opisih omenjal kraško pokrajino med Trstom in Raz-
drtim ter Planino. Jamo Vilenica je obiskal skupaj z Dembsherjem.19 V svojih
opisih je omenil, da je bila vas Lokev, kjer se nahaja jama Vilenica, na dobri
prometni lokaciji, nedaleč od poštne poti, kar je omogočalo hiter dostop. Za-
radi stopnic, ki so jih vzidali domači vodniki,20 je bil prehod v drugi del jame
veliko lažji, sam vhod pa dobro osvetljen. Še danes je v njej viden tudi nje-
gov podpis (Shaw, 2008, 81). V potovanju leta 1770/71 je Fortis obiskal hrva-
ški istrski kras in jamo pri Brtonigli (jama Mramorica), ki jo je tudi opisal. V
notranjost jame so obiskovalce vodili vodniki z baklami, saj je bil vhod strm
in spolzek in so se vanjo morali spustiti z lestvijo. V jami je videl veliko števi-
lo stalaktitov, za katere so bili nekateri naravoslovci, med njimi tudi Tourne-
fort, mnenja, da so to rastline, ki so bile različnih podob (žlebovi, reliefi, cve-
tače) in so oblikovale okrogel tempelj (Shaw, Adam, 2001).
Manj pogosti so bili opisi Škocjanskih jam; prva poročila so se osredo-
točala bolj na ponikanje reke Reke. V 18. stoletju je območje obiskal francoski
slikar in arhitekt Louis François Cassas, ki je leta 1782 v jami dosegel dno Ve-
like doline in je o obisku pustil zapis in sliko. »Divja podoba« narave se mu
je močno vtisnila v spomin, čeprav je bil hkrati prepričan, da bi šele spust v
jamsko podzemlje razkril njegovo pravo podobo (Lavallée, 1805, 36).21 Popot-
nikom, na primer Kircherju, Hacquetu, Hoppu in Hornschuhu, je bilo ve-
činoma poznano le površje, saj je bil do izgradnje stopnic spust v jamo izred-
no nevaren in skorajda nemogoč. Ugodna lokacija območja razmeroma blizu
Trsta (podobno kot Vilenica) v tem primeru ni bila olajševalna okoliščina za
obisk.
Številni so bili popotniki, ki so tekom 19. stoletja poročali o obisku slo-
venskih krajev in puščali zanimive zapise o kraških pojavih. Z modernizacijo
v prometu je bilo potovanje veliko dostopnejše, tako s časovnega kot finanč-
nega vidika. Socerbska jama, Škocjanske jame in jama Vilenica so se nahaja-
le v relativni bližini Trsta, kar je olajšalo obisk s strani številnih popotnikov,
19 Dembsher je objavil tudi knjigo o minearologiji in je učil na rudarski šoli (Shaw, 2008).
20 Jamski vodniki so bili ponavadi okoliški kmetje, ki so bili za vodenje običajno tudi plačani in so si
tako pridobili dodaten vir dohodka iz neagrarne dejavnosti.
21 »It would be necessary also to examine those profound grottoes and caverns, into which the
rays of the sun never penetrate; to cast the glare of flambeaux over the limpid brilliancy of the
innumerable stalactities, with which their paths and vaults are embellished; to hear the formidable
roar of those torrents and rivers, which fall from the tops of the mountains; and, rolling like
thunder over the broken precipices, rebound, collect, and precipitate themselves into the abuses
and gulphs, in which they are lost; and above all to behold the precipice, whence the Ruecca darts
its foaming waves, in a perpendicular direction, to the depth of 600 feet, before they descend into
the cavities of the globe.«
233
skal Vilenico in v svojih opisih omenjal kraško pokrajino med Trstom in Raz-
drtim ter Planino. Jamo Vilenica je obiskal skupaj z Dembsherjem.19 V svojih
opisih je omenil, da je bila vas Lokev, kjer se nahaja jama Vilenica, na dobri
prometni lokaciji, nedaleč od poštne poti, kar je omogočalo hiter dostop. Za-
radi stopnic, ki so jih vzidali domači vodniki,20 je bil prehod v drugi del jame
veliko lažji, sam vhod pa dobro osvetljen. Še danes je v njej viden tudi nje-
gov podpis (Shaw, 2008, 81). V potovanju leta 1770/71 je Fortis obiskal hrva-
ški istrski kras in jamo pri Brtonigli (jama Mramorica), ki jo je tudi opisal. V
notranjost jame so obiskovalce vodili vodniki z baklami, saj je bil vhod strm
in spolzek in so se vanjo morali spustiti z lestvijo. V jami je videl veliko števi-
lo stalaktitov, za katere so bili nekateri naravoslovci, med njimi tudi Tourne-
fort, mnenja, da so to rastline, ki so bile različnih podob (žlebovi, reliefi, cve-
tače) in so oblikovale okrogel tempelj (Shaw, Adam, 2001).
Manj pogosti so bili opisi Škocjanskih jam; prva poročila so se osredo-
točala bolj na ponikanje reke Reke. V 18. stoletju je območje obiskal francoski
slikar in arhitekt Louis François Cassas, ki je leta 1782 v jami dosegel dno Ve-
like doline in je o obisku pustil zapis in sliko. »Divja podoba« narave se mu
je močno vtisnila v spomin, čeprav je bil hkrati prepričan, da bi šele spust v
jamsko podzemlje razkril njegovo pravo podobo (Lavallée, 1805, 36).21 Popot-
nikom, na primer Kircherju, Hacquetu, Hoppu in Hornschuhu, je bilo ve-
činoma poznano le površje, saj je bil do izgradnje stopnic spust v jamo izred-
no nevaren in skorajda nemogoč. Ugodna lokacija območja razmeroma blizu
Trsta (podobno kot Vilenica) v tem primeru ni bila olajševalna okoliščina za
obisk.
Številni so bili popotniki, ki so tekom 19. stoletja poročali o obisku slo-
venskih krajev in puščali zanimive zapise o kraških pojavih. Z modernizacijo
v prometu je bilo potovanje veliko dostopnejše, tako s časovnega kot finanč-
nega vidika. Socerbska jama, Škocjanske jame in jama Vilenica so se nahaja-
le v relativni bližini Trsta, kar je olajšalo obisk s strani številnih popotnikov,
19 Dembsher je objavil tudi knjigo o minearologiji in je učil na rudarski šoli (Shaw, 2008).
20 Jamski vodniki so bili ponavadi okoliški kmetje, ki so bili za vodenje običajno tudi plačani in so si
tako pridobili dodaten vir dohodka iz neagrarne dejavnosti.
21 »It would be necessary also to examine those profound grottoes and caverns, into which the
rays of the sun never penetrate; to cast the glare of flambeaux over the limpid brilliancy of the
innumerable stalactities, with which their paths and vaults are embellished; to hear the formidable
roar of those torrents and rivers, which fall from the tops of the mountains; and, rolling like
thunder over the broken precipices, rebound, collect, and precipitate themselves into the abuses
and gulphs, in which they are lost; and above all to behold the precipice, whence the Ruecca darts
its foaming waves, in a perpendicular direction, to the depth of 600 feet, before they descend into
the cavities of the globe.«
233
