Page 271 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 271
pod zemljo
Kranjc (2008), včasih napačni in nezanesljivi. O obiskovalcih je konec 50-ih
let prejšnjega stoletja pisal R. Savnik, konec 60-ih in na začetku 80-ih pa M.
Šibenik. V novejšem času se je ponovnega štetja števila gostov po knjigah lotil
A. Kranjc, ki je v primerjavi s Savnikom ali Šibenikom prišel do deloma dru-
gačnih številk. Različni podatki so vidni že pri obiskovalcih v prvem letu, in
sicer so jih ponekod zabeležili 104, drugod 114.
V knjigo gostov so se vpisovali posamezniki samo pod enim imenom,
ki je veljalo za vso družino in spremljevalce, kar onemogoči točen podatek o
številu obiskovalcev. V času binkoštnega slavja so imeli Postojnčani s svoji-
mi družinami v jamo prost vstop, kar pomeni, da tudi štetje samih vstopnic
ne prinese točnih podatkov. Takrat se v knjigo niso vpisovali niti tuji gosti.
Na ogled jame so prihajali turisti iz dežel Avstro-Ogrske, številnih evropskih
držav in tudi Indije ter Združenih držav Amerike (Kranjc, 2008, 15–16).69 Po
letu 1857 je bila uvedena še zlata knjiga za obiskovalce »modre krvi«, ki so jih
med letoma 1819 in 1914 našteli 103 (Shaw in Čuk, 2002).70
Vodništvo – dodatni prihodek v kmečki blagajni
Pred pojavom organizirane vodniške jamske službe in regulacijo cen za posa-
mezne storitve so popotniki, ki so želeli obiskati podzemlje, najpogosteje pri-
hajali v stik z domačini, to je kmeti iz okoliških vasi. Lokalni prebivalci so bili
seznanjeni s podzemnim svetom – v bistvu so bili edini, ki so lahko obisko-
valce pospremili po še neurejenih, spolzkih in zato nevarnih poteh. Ob vode-
nju so obiskovalcem nudili tudi razsvetljavo. Te storitve so bile plačljive, kar
pomeni, da so kmetje za to uslugo prejeli plačilo. Podatke o domačinih, jam-
skih vodnikih, najpogosteje dobimo v potopisih in sorodnih objavah. Večino-
ma pridobimo informacijo o tem, da so jih v jamo pospremili oziroma vodili
domačini iz bližnjih vasi. O sami višini plačila navadno ne izvemo veliko, ne-
kaj več podatkov dobimo o njihovih vodniških kompetencah, spretnosti giba-
nja v podzemlju in komunikacijskih veščinah (jezik). Čeprav ni mogoče oce-
niti, kolikšen del lokalnega prebivalstva se je ukvarjal s tovrstnim vodenjem,
je vendarle zagotovo bil za popotnika edini način, da je lahko obiskal podze-
mlje, ravno spremstvo lokalnega vodnika, dobrega poznavalca bližnje jame.
Zaradi tega lahko trdimo, da je ta prototuristična dejavnost, pa čeprav v še ne-
69 Leta 1825 so bile v knjigo vnešene nove rubrike za vpis rojstnega kraja, stalnega bivališča in poklica
(stanu) obiskovalca. Prva knjiga vsebuje vpise do leta 1834.
70 Med letoma 1819 in 1918 si je jamo ogledalo 525.407 obiskovalcev, med letoma 1918 in 1945
1.407.271, po letu 1945 pa preko 23 milijonov turistov. Dnevni rekord obiskov so zabeležili 8. avgu-
sta 1978 (12.025 obiskovalcev), največji letni obisk pa leta 1985 z 942.256 obiskovalci. Leta 2013 je šte-
vilo preseglo 35 milijonov.
269
Kranjc (2008), včasih napačni in nezanesljivi. O obiskovalcih je konec 50-ih
let prejšnjega stoletja pisal R. Savnik, konec 60-ih in na začetku 80-ih pa M.
Šibenik. V novejšem času se je ponovnega štetja števila gostov po knjigah lotil
A. Kranjc, ki je v primerjavi s Savnikom ali Šibenikom prišel do deloma dru-
gačnih številk. Različni podatki so vidni že pri obiskovalcih v prvem letu, in
sicer so jih ponekod zabeležili 104, drugod 114.
V knjigo gostov so se vpisovali posamezniki samo pod enim imenom,
ki je veljalo za vso družino in spremljevalce, kar onemogoči točen podatek o
številu obiskovalcev. V času binkoštnega slavja so imeli Postojnčani s svoji-
mi družinami v jamo prost vstop, kar pomeni, da tudi štetje samih vstopnic
ne prinese točnih podatkov. Takrat se v knjigo niso vpisovali niti tuji gosti.
Na ogled jame so prihajali turisti iz dežel Avstro-Ogrske, številnih evropskih
držav in tudi Indije ter Združenih držav Amerike (Kranjc, 2008, 15–16).69 Po
letu 1857 je bila uvedena še zlata knjiga za obiskovalce »modre krvi«, ki so jih
med letoma 1819 in 1914 našteli 103 (Shaw in Čuk, 2002).70
Vodništvo – dodatni prihodek v kmečki blagajni
Pred pojavom organizirane vodniške jamske službe in regulacijo cen za posa-
mezne storitve so popotniki, ki so želeli obiskati podzemlje, najpogosteje pri-
hajali v stik z domačini, to je kmeti iz okoliških vasi. Lokalni prebivalci so bili
seznanjeni s podzemnim svetom – v bistvu so bili edini, ki so lahko obisko-
valce pospremili po še neurejenih, spolzkih in zato nevarnih poteh. Ob vode-
nju so obiskovalcem nudili tudi razsvetljavo. Te storitve so bile plačljive, kar
pomeni, da so kmetje za to uslugo prejeli plačilo. Podatke o domačinih, jam-
skih vodnikih, najpogosteje dobimo v potopisih in sorodnih objavah. Večino-
ma pridobimo informacijo o tem, da so jih v jamo pospremili oziroma vodili
domačini iz bližnjih vasi. O sami višini plačila navadno ne izvemo veliko, ne-
kaj več podatkov dobimo o njihovih vodniških kompetencah, spretnosti giba-
nja v podzemlju in komunikacijskih veščinah (jezik). Čeprav ni mogoče oce-
niti, kolikšen del lokalnega prebivalstva se je ukvarjal s tovrstnim vodenjem,
je vendarle zagotovo bil za popotnika edini način, da je lahko obiskal podze-
mlje, ravno spremstvo lokalnega vodnika, dobrega poznavalca bližnje jame.
Zaradi tega lahko trdimo, da je ta prototuristična dejavnost, pa čeprav v še ne-
69 Leta 1825 so bile v knjigo vnešene nove rubrike za vpis rojstnega kraja, stalnega bivališča in poklica
(stanu) obiskovalca. Prva knjiga vsebuje vpise do leta 1834.
70 Med letoma 1819 in 1918 si je jamo ogledalo 525.407 obiskovalcev, med letoma 1918 in 1945
1.407.271, po letu 1945 pa preko 23 milijonov turistov. Dnevni rekord obiskov so zabeležili 8. avgu-
sta 1978 (12.025 obiskovalcev), največji letni obisk pa leta 1985 z 942.256 obiskovalci. Leta 2013 je šte-
vilo preseglo 35 milijonov.
269
