Page 272 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 272
turizem v avstrijskem primorju
organizirani obliki, že v predindustrijski dobi kmetom na Krasu predstavlja-
la vir neagrarnih dohodkov.
V fazi modernega jamskega turizma, predvsem od 19. stoletja dalje, se
nekatere jame na Krasu pričnejo intenzivneje turistično razvijati. Obenem
poteka sistematično raziskovanje še nepoznanih delov jam (speleološke razi-
skave), urejanje poti v jamah (vhod, stopnice, ograje), normirajo se cene za tu-
ristične storitve: vstopnina, vodenje, razsvetljava. V tem obdobju se pojavijo
tudi pravila obnašanja in dela za jamske vodnike, kar pomeni, da se ta oblika
dela postopoma tudi profesionalizira.
Sredi 19. stoletja se ponekod spremeni tudi lastniška struktura jam. Ob-
močja, kjer so se nahajale jame, so dotlej bila večinoma v lasti zemljiških gos-
podov. Tak primer predstavlja jama Vilenica, v lasti družine Petazzi, ki je že
v prvi polovici 17. stoletja jamo tudi »tržila« kot turistično atrakcijo. Z ze-
mljiško odvezo (1848) so območja, kjer so bile jame, navadno prešlo v last va-
ških skupnosti. Nekatere skupnosti so v turistični dejavnosti videle potenci-
al in dobiček ter so jame pričele tržiti v te namene. Tako je Škocjanske jame
v najem primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva dala davč-
na občina Naklo, Divaško jamo pa avstrijskemu turističnemu klubu in kasne-
je tržaški podružnici slovenskega planinskega društva. Jamo Vilenica so dali
v najem jamskemu odseku italijanskega planinskega društva. Najemniki so
jamo lahko tržili, pri tem, da so skrbeli za organizacijo turistične ponudbe,
ureditev poti v jami, vodenje itd. Društva oziroma najemniki so v skladu s
sklenjenimi pogodbami plačevali letni prispevek v korist skupnosti. Pozna-
mo pa tudi drugačne primere lastništva. V lasti občine oziroma deželnega ok-
rajnega glavarstva Postojna je ostala Postojnska jama, ki je leta 1848 celo priš-
la v državne roke.
Moderni jamski turizem je v proces še naprej vključeval lokalno prebi-
valstvo. Nekateri so služili kot jamski vodniki, prevažali turiste z izvoščki ali
s prodajo presežka pridelkov lokalnim gostilničarjem ali hotelom (Postojnska
jama). Domačini so kot dobri poznavalci podzemlja sodelovali pri raziskavah
speleologov in člani jamskih odsekov planinskih društev (prim. Škocjanske
jame: šest udeleženih mož, domačinov iz okoliških vasi; o višini plačila za nji-
hovo delo pa podatkov nismo uspeli pridobiti).
Če je za predindustrijsko dobo težko ovrednotiti višino prihodka za vo-
denje, je z uvedbo tarif to nekoliko lažje. Sicer razpolagamo le s podatki o ceni
vstopnic, vodenja in posamezne vrste razsvetljave, ne pa tudi s podatki o šte-
vilu vodnikov in njihovi stopnji angažiranosti z vodenjem (npr. koliko pogos-
to so vodili). Po virih sodeč je mogoče presoditi, da vodniška služba ni pred-
270
organizirani obliki, že v predindustrijski dobi kmetom na Krasu predstavlja-
la vir neagrarnih dohodkov.
V fazi modernega jamskega turizma, predvsem od 19. stoletja dalje, se
nekatere jame na Krasu pričnejo intenzivneje turistično razvijati. Obenem
poteka sistematično raziskovanje še nepoznanih delov jam (speleološke razi-
skave), urejanje poti v jamah (vhod, stopnice, ograje), normirajo se cene za tu-
ristične storitve: vstopnina, vodenje, razsvetljava. V tem obdobju se pojavijo
tudi pravila obnašanja in dela za jamske vodnike, kar pomeni, da se ta oblika
dela postopoma tudi profesionalizira.
Sredi 19. stoletja se ponekod spremeni tudi lastniška struktura jam. Ob-
močja, kjer so se nahajale jame, so dotlej bila večinoma v lasti zemljiških gos-
podov. Tak primer predstavlja jama Vilenica, v lasti družine Petazzi, ki je že
v prvi polovici 17. stoletja jamo tudi »tržila« kot turistično atrakcijo. Z ze-
mljiško odvezo (1848) so območja, kjer so bile jame, navadno prešlo v last va-
ških skupnosti. Nekatere skupnosti so v turistični dejavnosti videle potenci-
al in dobiček ter so jame pričele tržiti v te namene. Tako je Škocjanske jame
v najem primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva dala davč-
na občina Naklo, Divaško jamo pa avstrijskemu turističnemu klubu in kasne-
je tržaški podružnici slovenskega planinskega društva. Jamo Vilenica so dali
v najem jamskemu odseku italijanskega planinskega društva. Najemniki so
jamo lahko tržili, pri tem, da so skrbeli za organizacijo turistične ponudbe,
ureditev poti v jami, vodenje itd. Društva oziroma najemniki so v skladu s
sklenjenimi pogodbami plačevali letni prispevek v korist skupnosti. Pozna-
mo pa tudi drugačne primere lastništva. V lasti občine oziroma deželnega ok-
rajnega glavarstva Postojna je ostala Postojnska jama, ki je leta 1848 celo priš-
la v državne roke.
Moderni jamski turizem je v proces še naprej vključeval lokalno prebi-
valstvo. Nekateri so služili kot jamski vodniki, prevažali turiste z izvoščki ali
s prodajo presežka pridelkov lokalnim gostilničarjem ali hotelom (Postojnska
jama). Domačini so kot dobri poznavalci podzemlja sodelovali pri raziskavah
speleologov in člani jamskih odsekov planinskih društev (prim. Škocjanske
jame: šest udeleženih mož, domačinov iz okoliških vasi; o višini plačila za nji-
hovo delo pa podatkov nismo uspeli pridobiti).
Če je za predindustrijsko dobo težko ovrednotiti višino prihodka za vo-
denje, je z uvedbo tarif to nekoliko lažje. Sicer razpolagamo le s podatki o ceni
vstopnic, vodenja in posamezne vrste razsvetljave, ne pa tudi s podatki o šte-
vilu vodnikov in njihovi stopnji angažiranosti z vodenjem (npr. koliko pogos-
to so vodili). Po virih sodeč je mogoče presoditi, da vodniška služba ni pred-
270
