Page 274 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 274
turizem v avstrijskem primorju
Prva vagona s praznično okrašeno lokomotivo »Pirano« sta prispela v Trst
20. julija 1857. Uradna otvoritev proge za javni promet je bila 27. julija, ko je
vlak »Capo d'Istria« pripeljal v Trst njegovo veličanstvo, cesarja Franca Jože-
fa (Cvirn in Studen, 2001, 27–28).
Gradnja železnice je med ljudmi sprožala tako reakcije navdušenja kakor
tudi negodovanja, gradnja te novotarije je imela svoje zagovornike in nasprot-
nike. Slovensko časopisje je redno in z velikim zanimanjem sledilo novostim
in tehnološko inovativnim podvigom, kakor je bila železnica. Sledili so pote-
ku del drugod po Evropi ter opozarjali na spremembe v prometu ter o vplivih
na gospodarstvo in življenje ljudi, ki jih je železnica prinesla.
Nov način potovanja je prispeval tudi k razmahu izletništva, sprva pred-
vsem pripadnikov plemiških in meščanskih družin. Priljubljena izletniška
točka za okoliške meščane je čedalje bolj postajal tudi Kras. Meščani so na
kraškem podeželju iskali oddih na svežem zraku in tam preživljali svoj prosti
čas. Na Krasu so radi letovali tudi petični gostje, kot na primer baron Albert
Rothschild, delničar južne železnice, ki je tja prišel iz zdravstvenih razlogov
in je v času zdravljenja stanoval v posebnem vlaku s spalnikom in kuhinjo. V
času svojega bivanja in zdravljenja na Krasu se je rad odpravljal tudi na izlete
v okolico (Rustja, 1997).
Na podlagi ohranjenih virov in že objavljenih podatkov o obiskovanju
kraških jam lahko v obdobju po izgradnji južne železnice oziroma v obdobju,
ko se je turizem na tem območju pričel intenzivneje razvijati (naraščanje šte-
vila gostov), preverjamo, ali je novo prometno sredstvo pozitivno vplivalo na
obisk v jamah, ki pa mu lahko sledimo le v Postojni. Škocjanske jame so se si-
cer nahajale v relativni bližini železniške postaje, saj je bil od Divače organizi-
ran nadaljnji prevoz do jame, vendar knjiga gostov, ki je bila uvedena leta 1819,
ni ohranjena. Ravno tako je bila Vilenica, čeprav ni bila v neposredni bližini
železniške proge, že historično zaradi svoje bližine prometno vezana na Trst,
vendar je njeno obiskovanje po »turističnem« odkritju Postojnske jame in
ureditvi dostopa ter poti v Škocjanskih jamah upadlo in je bila vse do druge
polovice 20. stoletja turistično »zapuščena«.
Tako lahko v glavnem sledimo le gostoti obiskovanja v Postojnski jami,
ki se je turistično razvijala od začetka 19. stoletja, zlasti po odkritju druge-
ga dela jame in začetku uradne turistične dejavnosti leta 1819. Število gostov
v jami je v letih pred izgradnjo železnice postopoma naraščalo, sicer s posa-
meznimi padci, ki so bili tudi posledica zunanjih dejavnikov (marčna revo-
lucija – manjši obisk leta 1848 in 1849). Z izgradnjo južne železnice pa so se
skrajšale razdalje med Postojno, Ljubljano, Dunajem in Trstom. Neposredni
namen gradnje železniških povezav sicer ni bilo spodbujanje turističnega ra-
272
Prva vagona s praznično okrašeno lokomotivo »Pirano« sta prispela v Trst
20. julija 1857. Uradna otvoritev proge za javni promet je bila 27. julija, ko je
vlak »Capo d'Istria« pripeljal v Trst njegovo veličanstvo, cesarja Franca Jože-
fa (Cvirn in Studen, 2001, 27–28).
Gradnja železnice je med ljudmi sprožala tako reakcije navdušenja kakor
tudi negodovanja, gradnja te novotarije je imela svoje zagovornike in nasprot-
nike. Slovensko časopisje je redno in z velikim zanimanjem sledilo novostim
in tehnološko inovativnim podvigom, kakor je bila železnica. Sledili so pote-
ku del drugod po Evropi ter opozarjali na spremembe v prometu ter o vplivih
na gospodarstvo in življenje ljudi, ki jih je železnica prinesla.
Nov način potovanja je prispeval tudi k razmahu izletništva, sprva pred-
vsem pripadnikov plemiških in meščanskih družin. Priljubljena izletniška
točka za okoliške meščane je čedalje bolj postajal tudi Kras. Meščani so na
kraškem podeželju iskali oddih na svežem zraku in tam preživljali svoj prosti
čas. Na Krasu so radi letovali tudi petični gostje, kot na primer baron Albert
Rothschild, delničar južne železnice, ki je tja prišel iz zdravstvenih razlogov
in je v času zdravljenja stanoval v posebnem vlaku s spalnikom in kuhinjo. V
času svojega bivanja in zdravljenja na Krasu se je rad odpravljal tudi na izlete
v okolico (Rustja, 1997).
Na podlagi ohranjenih virov in že objavljenih podatkov o obiskovanju
kraških jam lahko v obdobju po izgradnji južne železnice oziroma v obdobju,
ko se je turizem na tem območju pričel intenzivneje razvijati (naraščanje šte-
vila gostov), preverjamo, ali je novo prometno sredstvo pozitivno vplivalo na
obisk v jamah, ki pa mu lahko sledimo le v Postojni. Škocjanske jame so se si-
cer nahajale v relativni bližini železniške postaje, saj je bil od Divače organizi-
ran nadaljnji prevoz do jame, vendar knjiga gostov, ki je bila uvedena leta 1819,
ni ohranjena. Ravno tako je bila Vilenica, čeprav ni bila v neposredni bližini
železniške proge, že historično zaradi svoje bližine prometno vezana na Trst,
vendar je njeno obiskovanje po »turističnem« odkritju Postojnske jame in
ureditvi dostopa ter poti v Škocjanskih jamah upadlo in je bila vse do druge
polovice 20. stoletja turistično »zapuščena«.
Tako lahko v glavnem sledimo le gostoti obiskovanja v Postojnski jami,
ki se je turistično razvijala od začetka 19. stoletja, zlasti po odkritju druge-
ga dela jame in začetku uradne turistične dejavnosti leta 1819. Število gostov
v jami je v letih pred izgradnjo železnice postopoma naraščalo, sicer s posa-
meznimi padci, ki so bili tudi posledica zunanjih dejavnikov (marčna revo-
lucija – manjši obisk leta 1848 in 1849). Z izgradnjo južne železnice pa so se
skrajšale razdalje med Postojno, Ljubljano, Dunajem in Trstom. Neposredni
namen gradnje železniških povezav sicer ni bilo spodbujanje turističnega ra-
272
