Page 289 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 289
zaključek
dežele in države neprimerno skromnejši, čemur so botrovali različni vzroki,
in sicer težave z lastništvom, finančnimi sredstvi, infrastrukturo in prometno
povezavo ter nenazadnje z nikoli realiziranimi vlaganji v zdravilišče. Žveple-
no zdravilišče tudi ni sodilo med »klasična« termalna zdravilišča, ki so se
zelo uspešno razvijala v monarhiji in v drugih slovenskih deželah. Na podla-
gi ohranjenih virov in literature je bilo mogoče opaziti pomanjkanje zadostne
ureditve postranskih dejavnosti za goste, kakor na primer koncertov, izletov,
čitalnic in podobnih dejavnosti, ter ponudb, ki so bile sestavni del vsakega
znanega in uspešnega zdravilišča oziroma letovišča. Sv. Štefan je ohranjal pre-
težno značaj zdraviliškega kraja. V primerjavi z angleškim prostorom so se to-
plice v Sv. Štefanu razvile kasneje, če samo pomislimo, da se je prvo moderno
termalno zdravilišče v Angliji (Bath) pričelo razvijati že konec 17. oziroma na
začetku 18. stoletja, ko se je tudi najbolj uveljavilo. Celinska Evropa je za An-
glijo prav tako zamujala, tam so toplice prišle v modo proti koncu 18. stoletja.
V slovenskem prostoru so najbolj znane in uspešne toplice, Rogaška Slatina in
Dobrna, pričele svoj dejavnost na začetku 19. stoletja, razvoj žveplenih toplic
v Sv. Štefanu pa je potekal sočasno.
V obmorskih krajih se je v primerjavi s termalnim turizmom in tudi v
primerjavi z razvojem drugod po Evropi obmorski turizem razvijal nekoliko
kasneje. Posebnost tovrstnih destinacij Avstrijskega primorja oziroma »Rivi-
ere« je bil sočasen razvoj različnih oblik morskega zdraviliškega turizma, in
sicer zimsko-klimatskega in poletno-kopališkega. Razvoj medicinske stroke
in novih medicinskih izsledkov, ki so v morju in morskem zraku prepoznali
zdravilne učinke, so zlasti od druge polovice 19. stoletja na območju Avstrij-
skega primorja spodbudili razvoj morskih zdravilišč. Zdravniki so spodbujali
postavitev kopaliških obratov in uvajanje zdravljenja z morsko vodo, zrakom,
s slanico in z blatom za številne bolezni, ki so pestile prebivalstvo industrij-
ske dobe.
Nekateri kraji, kot sta Opatija in Lošinj, so se v prvi fazi razvili kot zim-
ska morska destinacja (prezimovanje v toplih krajih), kar se je na območju
Sredozemlja (Azurna obala, Ligurijska riviera) podobno kakor na obravnava-
nem območju pojavilo tekom 19. stoletja in se uveljavilo v njegovimi drugi po-
lovici. Na prehodu v novo stoletje pa so se, podobno kot kraji v Avstrijskem
primorju, sredozemske morske destinacije pričele uveljavljali zlasti v poletni
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
287
dežele in države neprimerno skromnejši, čemur so botrovali različni vzroki,
in sicer težave z lastništvom, finančnimi sredstvi, infrastrukturo in prometno
povezavo ter nenazadnje z nikoli realiziranimi vlaganji v zdravilišče. Žveple-
no zdravilišče tudi ni sodilo med »klasična« termalna zdravilišča, ki so se
zelo uspešno razvijala v monarhiji in v drugih slovenskih deželah. Na podla-
gi ohranjenih virov in literature je bilo mogoče opaziti pomanjkanje zadostne
ureditve postranskih dejavnosti za goste, kakor na primer koncertov, izletov,
čitalnic in podobnih dejavnosti, ter ponudb, ki so bile sestavni del vsakega
znanega in uspešnega zdravilišča oziroma letovišča. Sv. Štefan je ohranjal pre-
težno značaj zdraviliškega kraja. V primerjavi z angleškim prostorom so se to-
plice v Sv. Štefanu razvile kasneje, če samo pomislimo, da se je prvo moderno
termalno zdravilišče v Angliji (Bath) pričelo razvijati že konec 17. oziroma na
začetku 18. stoletja, ko se je tudi najbolj uveljavilo. Celinska Evropa je za An-
glijo prav tako zamujala, tam so toplice prišle v modo proti koncu 18. stoletja.
V slovenskem prostoru so najbolj znane in uspešne toplice, Rogaška Slatina in
Dobrna, pričele svoj dejavnost na začetku 19. stoletja, razvoj žveplenih toplic
v Sv. Štefanu pa je potekal sočasno.
V obmorskih krajih se je v primerjavi s termalnim turizmom in tudi v
primerjavi z razvojem drugod po Evropi obmorski turizem razvijal nekoliko
kasneje. Posebnost tovrstnih destinacij Avstrijskega primorja oziroma »Rivi-
ere« je bil sočasen razvoj različnih oblik morskega zdraviliškega turizma, in
sicer zimsko-klimatskega in poletno-kopališkega. Razvoj medicinske stroke
in novih medicinskih izsledkov, ki so v morju in morskem zraku prepoznali
zdravilne učinke, so zlasti od druge polovice 19. stoletja na območju Avstrij-
skega primorja spodbudili razvoj morskih zdravilišč. Zdravniki so spodbujali
postavitev kopaliških obratov in uvajanje zdravljenja z morsko vodo, zrakom,
s slanico in z blatom za številne bolezni, ki so pestile prebivalstvo industrij-
ske dobe.
Nekateri kraji, kot sta Opatija in Lošinj, so se v prvi fazi razvili kot zim-
ska morska destinacja (prezimovanje v toplih krajih), kar se je na območju
Sredozemlja (Azurna obala, Ligurijska riviera) podobno kakor na obravnava-
nem območju pojavilo tekom 19. stoletja in se uveljavilo v njegovimi drugi po-
lovici. Na prehodu v novo stoletje pa so se, podobno kot kraji v Avstrijskem
primorju, sredozemske morske destinacije pričele uveljavljali zlasti v poletni
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
287
