Page 290 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 290
turizem v avstrijskem primorju
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kot sta
Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se na turi-
stičnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje naravne
danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medicinske stro-
ke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela razvijati proti koncu 19. stoletja, sta od
vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni sezoni. V Gradežu so že na
začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okrevališče v poletnih mesecih, ravno
tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. stoletja pričeli prakticirati zdravlje-
nja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v primerjavi z evropskimi trendi
imeli že relativno zgoden poletni turistični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opatija,
Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih dano-
sti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in zadrže-
vanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigrala ključno
spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko zdravilišče,
tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s svojimi dol-
gimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne otroke2 iz
revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni industrijske
dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval predvsem
na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega blata in slanice.
Za začetnike in pobudnike razvoja v vseh treh krajih veljajo zdravniki,
ki so identificirali potencialne pozitivne učinke zdravljenja z morsko vodo,
zrakom, mivko, s soncem, z blatom in s slanico. V tem so vse tri lokacije sle-
dile evropskim trendom, kjer je medicinska stroka nastopala kot pomemben
dejavnik turističnega razvoja zlasti v njegovih začetnih fazah, čeprav je bila ta
stroka tudi v funkciji upravnih in vodilnih organov zdravilišč – zdraviliška
komisija – prisotna tudi kasneje. Svoj vpliv je kazala ob različnih priložno-
2 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer opravljanje bolnišnične dejavnosti.
288
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kot sta
Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se na turi-
stičnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje naravne
danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medicinske stro-
ke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela razvijati proti koncu 19. stoletja, sta od
vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni sezoni. V Gradežu so že na
začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okrevališče v poletnih mesecih, ravno
tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. stoletja pričeli prakticirati zdravlje-
nja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v primerjavi z evropskimi trendi
imeli že relativno zgoden poletni turistični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opatija,
Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih dano-
sti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in zadrže-
vanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigrala ključno
spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko zdravilišče,
tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s svojimi dol-
gimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne otroke2 iz
revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni industrijske
dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval predvsem
na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega blata in slanice.
Za začetnike in pobudnike razvoja v vseh treh krajih veljajo zdravniki,
ki so identificirali potencialne pozitivne učinke zdravljenja z morsko vodo,
zrakom, mivko, s soncem, z blatom in s slanico. V tem so vse tri lokacije sle-
dile evropskim trendom, kjer je medicinska stroka nastopala kot pomemben
dejavnik turističnega razvoja zlasti v njegovih začetnih fazah, čeprav je bila ta
stroka tudi v funkciji upravnih in vodilnih organov zdravilišč – zdraviliška
komisija – prisotna tudi kasneje. Svoj vpliv je kazala ob različnih priložno-
2 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer opravljanje bolnišnične dejavnosti.
288
