Page 321 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 321
povzetek
čene v državne statistike. Razvoj zdravilišča je bil v primerjavi z drugimi zdra-
vilišči dežele in države neprimerno skromnejši, čemur so botrovali različni
vzroki, in sicer težave z lastništvom, s finančnimi sredstvi, z infrastrukturo in
s prometno povezavo ter nenazadnje z nikoli realiziranim vlaganji v zdravili-
šče. Žvepleno zdravilišče tudi ni sodilo med »klasična« termalna zdravilišča,
ki so se zelo uspešno razvijala v monarhiji in v drugih slovenskih deželah. Na
podlagi ohranjenih virov in literature je bilo mogoče opaziti pomanjkanje za-
dostne ureditve postranskih dejavnosti za goste, kot na primer koncertov, iz-
letov, čitalnic in podobnih dejavnosti, ter ponudbe, ki so bile sestavni del vsa-
kega znanega in uspešnega zdravilišča oziroma letovišča. Sv. Štefan je ohranjal
pretežno značaj zdraviliškega kraja. V primerjavi z angleškim prostorom so se
toplice v Sv. Štefanu razvile kasneje – samo pomislimo, da se je prvo moder-
no termalno zdravilišče v Angliji (Bath) pričelo razvijati že konec 17. oziroma
na začetku 18. stoletja, ko se je tudi najbolj uveljavilo. Celinska Evropa je prav
tako zamujala za Anglijo, tam so toplice prišle v modo proti koncu 18. stole-
tja. V slovenskem prostoru so najbolj znane in uspešne toplice, Rogaška Slati-
na in Dobrna, pričele s svojo dejavnostjo na začetku 19. stoletja, razvoj žveple-
nih toplic v Sv. Štefanu pa je potekal sočasno.
Morje
V obmorskih krajih se je v primerjavi s termalnim turizmom in tudi v primer-
javi z razvojem drugod po Evropi obmorski turizem razvijal nekoliko kasne-
je. Posebnost tovrstnih destinacij Avstrijskega primorja oziroma »Riviere«
je bil sočasen razvoj različnih oblik morskega zdraviliškega turizma, in sicer
zimsko-klimatskega in poletno-kopališkega. Razvoj medicinske stroke in no-
vih medicinskih izsledkov, ki so v morju in morskem zraku prepoznali zdra-
vilne učinke, so zlasti od druge polovice 19. stoletja na območju Avstrijskega
primorja spodbudili razvoj morskih zdravilišč. Zdravniki so spodbujali po-
stavitev kopaliških obratov in uvajanje zdravljenja z morsko vodo, zrakom, s
slanico in z blatom za številne bolezni, ki so pestile prebivalstvo industrijske
dobe.
Nekateri kraji, kakor sta Opatija in Lošinj, so se v prvi fazi razvili kot
zimska morska destinacja (prezimovanje v toplih krajih), kar se je na območju
Sredozemlja (Azurna obala, Ligurijska riviera) podobno kakor na obravnava-
nem območju pojavilo tekom 19. stoletja in se uveljavilo v njegovimi drugi po-
lovici. Na prehodu v novo stoletje pa so se, podobno kot kraji v Avstrijskem
primorju, sredozemske morske destinacije pričele uveljavljali zlasti v poletni
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
319
čene v državne statistike. Razvoj zdravilišča je bil v primerjavi z drugimi zdra-
vilišči dežele in države neprimerno skromnejši, čemur so botrovali različni
vzroki, in sicer težave z lastništvom, s finančnimi sredstvi, z infrastrukturo in
s prometno povezavo ter nenazadnje z nikoli realiziranim vlaganji v zdravili-
šče. Žvepleno zdravilišče tudi ni sodilo med »klasična« termalna zdravilišča,
ki so se zelo uspešno razvijala v monarhiji in v drugih slovenskih deželah. Na
podlagi ohranjenih virov in literature je bilo mogoče opaziti pomanjkanje za-
dostne ureditve postranskih dejavnosti za goste, kot na primer koncertov, iz-
letov, čitalnic in podobnih dejavnosti, ter ponudbe, ki so bile sestavni del vsa-
kega znanega in uspešnega zdravilišča oziroma letovišča. Sv. Štefan je ohranjal
pretežno značaj zdraviliškega kraja. V primerjavi z angleškim prostorom so se
toplice v Sv. Štefanu razvile kasneje – samo pomislimo, da se je prvo moder-
no termalno zdravilišče v Angliji (Bath) pričelo razvijati že konec 17. oziroma
na začetku 18. stoletja, ko se je tudi najbolj uveljavilo. Celinska Evropa je prav
tako zamujala za Anglijo, tam so toplice prišle v modo proti koncu 18. stole-
tja. V slovenskem prostoru so najbolj znane in uspešne toplice, Rogaška Slati-
na in Dobrna, pričele s svojo dejavnostjo na začetku 19. stoletja, razvoj žveple-
nih toplic v Sv. Štefanu pa je potekal sočasno.
Morje
V obmorskih krajih se je v primerjavi s termalnim turizmom in tudi v primer-
javi z razvojem drugod po Evropi obmorski turizem razvijal nekoliko kasne-
je. Posebnost tovrstnih destinacij Avstrijskega primorja oziroma »Riviere«
je bil sočasen razvoj različnih oblik morskega zdraviliškega turizma, in sicer
zimsko-klimatskega in poletno-kopališkega. Razvoj medicinske stroke in no-
vih medicinskih izsledkov, ki so v morju in morskem zraku prepoznali zdra-
vilne učinke, so zlasti od druge polovice 19. stoletja na območju Avstrijskega
primorja spodbudili razvoj morskih zdravilišč. Zdravniki so spodbujali po-
stavitev kopaliških obratov in uvajanje zdravljenja z morsko vodo, zrakom, s
slanico in z blatom za številne bolezni, ki so pestile prebivalstvo industrijske
dobe.
Nekateri kraji, kakor sta Opatija in Lošinj, so se v prvi fazi razvili kot
zimska morska destinacja (prezimovanje v toplih krajih), kar se je na območju
Sredozemlja (Azurna obala, Ligurijska riviera) podobno kakor na obravnava-
nem območju pojavilo tekom 19. stoletja in se uveljavilo v njegovimi drugi po-
lovici. Na prehodu v novo stoletje pa so se, podobno kot kraji v Avstrijskem
primorju, sredozemske morske destinacije pričele uveljavljali zlasti v poletni
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
319
