Page 322 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 322
turizem v avstrijskem primorju
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kakor
sta Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se
na turističnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje
naravne danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medi-
cinske stroke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela turistično razvijati pro-
ti koncu 19. stoletja, sta od vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni
sezoni. V Gradežu so že na začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okreva-
lišče v poletnih mesecih, ravno tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. sto-
letja pričeli prakticirati zdravljenja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v
primerjavi z evropskimi trendi izkazovali že relativno zgoden poletni turi-
stični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opati-
ja, Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih da-
nosti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in
zadrževanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigra-
la ključno spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko
zdravilišče, tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s
svojimi dolgimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne
otroke1 iz revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni in-
dustrijske dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval
predvsem na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega bla-
ta in slanice.
1 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer bolnišnično dejavnost.
320
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kakor
sta Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se
na turističnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje
naravne danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medi-
cinske stroke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela turistično razvijati pro-
ti koncu 19. stoletja, sta od vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni
sezoni. V Gradežu so že na začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okreva-
lišče v poletnih mesecih, ravno tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. sto-
letja pričeli prakticirati zdravljenja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v
primerjavi z evropskimi trendi izkazovali že relativno zgoden poletni turi-
stični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opati-
ja, Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih da-
nosti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in
zadrževanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigra-
la ključno spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko
zdravilišče, tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s
svojimi dolgimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne
otroke1 iz revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni in-
dustrijske dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval
predvsem na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega bla-
ta in slanice.
1 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer bolnišnično dejavnost.
320
