Page 100 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 100
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
rane posode so bile uničene zaradi izpostavljenosti ognju in niso kazale, da
gre za zavržene izdelke delavnice. Jame so bile na notranji strani ometane,
enako je bil ometan manipulativni prostor. Pri sedaj poznanih steklarskih
pečeh te podrobnosti ni nikjer, povsod so premazane z več plastmi gline.
Prav tako je vprašljiv različen nivo manipulativnega prostora in osrednje-
ga dela peči. Pri steklarskih pečeh je to navadno izenačeno, da upravljanje
s pečjo teče nemoteno.
Razlaga, da se je ena peč uporabljala za proizvodnjo, druga pa za oh-
lajanje posod, je vprašljiva. Razdalja med njima je namreč več kot meter ali
dva. Rimske peči so imele prostor za ohlajanje v sklopu same peči ali pa v
peči v neposredni bližini. Tako se je posoda lahko takoj oz. samo s zasukom
steklarja odložila za ohlajanje, da je proces tekel počasi in nemoteno (Foy in
Nenna 2001, 48–55). Prenos pravkar izdelane posode v nekaj metrov odda-
ljeno peč za ohlajanje bi povzročil prehitro hlajenje stekla na površini, na-
petosti zaradi temperaturne razlike bi povzročilo pokanje in lomljenje iz-
delkov (Price 1991, 25).
Glede na ogled terena med izkopavanji in opisane strukture lahko brez
dvoma ugotovimo, da na tem najdišču ne gre za ostanke steklarskih peči.
Glede na velikost in gradnjo bi jih bilo prej mogoče interpretirati kot apne-
nice oz. peči za žganje apna; kar nekaj jih poznamo tudi pri nas (Tušek
1984; Novšak, Bekljanov Zidanšek in Žerjal 2019, 81).
2.4 Hrvaška – lokalna proizvodnja v Panoniji in Dalmaciji
V sosednjih pokrajinah je bila glede na trenutno stanje raziskav rimska ste-
klarska obrt razvita v Gleisdorfu v Avstriji (Fuchs 1980), na območju sever-
ne Italije (Buora 1997, 23; Maccabruni 2004, 33; Mandruzzato in Marcante
2007, 16) ter v Siskiji (Siscia – Sisak, Burkowsky 1999; Fadić 2004, 96 sl. 1–2;
Leljak in Lazar 2014, 117) in Saloni (Solin, Dalmacija, Buljevič 2005, 93) na
Hrvaškem. Prav tako je bila z arheološkimi odkritji na Jadranu potrjena tr-
govina s surovim steklom; na rimski potopljeni ladji z Mljeta je tovor poleg
ostalega vseboval veliko količino surovega stekla (Radić in Jurišić 1993, 113).
Za območje hrvaškega dela province Panonije ugotavljamo, da so bili
na več najdiščih ohranjeni elementi, ki odpirajo vprašanje možnega obsto-
ja lokalne proizvodnje (Leljak in Lazar 2014, 115), to so npr. Siscia (Sisak),
Cibalae (Vinkovci) in Štrbinci. Najdbe vključujejo surovo steklo, odkri-
to v reki, tlorise peči in verjetne lokalne oblike izdelkov. Vendar ostaja še
veliko vprašanj, povezanih z lokalno steklarsko proizvodnjo v severnem
delu Hrvaške. Opredelitev temeljev peči, odkritih v Sisku, kot steklarskih
98
rane posode so bile uničene zaradi izpostavljenosti ognju in niso kazale, da
gre za zavržene izdelke delavnice. Jame so bile na notranji strani ometane,
enako je bil ometan manipulativni prostor. Pri sedaj poznanih steklarskih
pečeh te podrobnosti ni nikjer, povsod so premazane z več plastmi gline.
Prav tako je vprašljiv različen nivo manipulativnega prostora in osrednje-
ga dela peči. Pri steklarskih pečeh je to navadno izenačeno, da upravljanje
s pečjo teče nemoteno.
Razlaga, da se je ena peč uporabljala za proizvodnjo, druga pa za oh-
lajanje posod, je vprašljiva. Razdalja med njima je namreč več kot meter ali
dva. Rimske peči so imele prostor za ohlajanje v sklopu same peči ali pa v
peči v neposredni bližini. Tako se je posoda lahko takoj oz. samo s zasukom
steklarja odložila za ohlajanje, da je proces tekel počasi in nemoteno (Foy in
Nenna 2001, 48–55). Prenos pravkar izdelane posode v nekaj metrov odda-
ljeno peč za ohlajanje bi povzročil prehitro hlajenje stekla na površini, na-
petosti zaradi temperaturne razlike bi povzročilo pokanje in lomljenje iz-
delkov (Price 1991, 25).
Glede na ogled terena med izkopavanji in opisane strukture lahko brez
dvoma ugotovimo, da na tem najdišču ne gre za ostanke steklarskih peči.
Glede na velikost in gradnjo bi jih bilo prej mogoče interpretirati kot apne-
nice oz. peči za žganje apna; kar nekaj jih poznamo tudi pri nas (Tušek
1984; Novšak, Bekljanov Zidanšek in Žerjal 2019, 81).
2.4 Hrvaška – lokalna proizvodnja v Panoniji in Dalmaciji
V sosednjih pokrajinah je bila glede na trenutno stanje raziskav rimska ste-
klarska obrt razvita v Gleisdorfu v Avstriji (Fuchs 1980), na območju sever-
ne Italije (Buora 1997, 23; Maccabruni 2004, 33; Mandruzzato in Marcante
2007, 16) ter v Siskiji (Siscia – Sisak, Burkowsky 1999; Fadić 2004, 96 sl. 1–2;
Leljak in Lazar 2014, 117) in Saloni (Solin, Dalmacija, Buljevič 2005, 93) na
Hrvaškem. Prav tako je bila z arheološkimi odkritji na Jadranu potrjena tr-
govina s surovim steklom; na rimski potopljeni ladji z Mljeta je tovor poleg
ostalega vseboval veliko količino surovega stekla (Radić in Jurišić 1993, 113).
Za območje hrvaškega dela province Panonije ugotavljamo, da so bili
na več najdiščih ohranjeni elementi, ki odpirajo vprašanje možnega obsto-
ja lokalne proizvodnje (Leljak in Lazar 2014, 115), to so npr. Siscia (Sisak),
Cibalae (Vinkovci) in Štrbinci. Najdbe vključujejo surovo steklo, odkri-
to v reki, tlorise peči in verjetne lokalne oblike izdelkov. Vendar ostaja še
veliko vprašanj, povezanih z lokalno steklarsko proizvodnjo v severnem
delu Hrvaške. Opredelitev temeljev peči, odkritih v Sisku, kot steklarskih
98
