Page 98 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 98
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
162–63, 168; 4. stoletje), potrjuje njune domneve in interpretacijo (Lepri in
Saguí 2017, 172).
Ostanki izdelkov, ki naj bi nastajali v ptujskih delavnicah, niso prav
številni. Glede na ohranjene odlomke in odpad lahko domnevamo, da so
izdelovali kvadratne in cilindrične steklenice v več velikostih, cilindrične
čaše in balzamarije s stopničasto razširjenim vratom, posebej pogost pa je
bil tudi okras nataljenih niti po vratu in ostenju (Lazar 2003a, 230).
Spremljevalno keramično gradivo in steklene najdbe, odkrite ob ste-
klarskih pečeh, kažejo, da so steklarske delavnice obratovale v 2. in 3. stole-
tju. Najdbe iz 1. stoletja so preskromne, da bi razmišljali o zgodnejšem ra-
zvoju te obrti v Poetovioni.
Lahko pa na osnovi dokaj obsežnega naselbinskega in grobnega sklo-
pa steklenih najdb ocenjujemo, kako se je uporaba stekla in steklenega po-
sodja v mestu razvijala in spreminjala. Steklenih izdelkov iz prve polovi-
ce 1. stoletja je med gradivom relativno malo, njihovo število in raznolikost
oblik močno porasteta konec 1. stoletja, in sicer za 300 % (Lazar 2001, 34).
Gre pretežno za izdelke za vsakdanjo uporabo. Večina oblik je v uporabi še
v naslednjem stoletju, ko se jim pridružijo še nove oblike, nove tehnike kra-
šenja ter kakovostni importirani izdelki. Do velike spremembe pride v 3.
stoletju, ko se razpon oblik močno skrči, nato pa se v 4. stoletju oblike ste-
kla omejijo pretežno na posode za pitje. Zanimivo pa je, da kljub majhne-
mu številu oblik in količini steklenega posodja slednjega še vedno redno in
v precejšnji količini prilagajo v grobove, kar na nek način odraža in potrju-
je še vedno živahen utrip mesta v pozni antiki.
2.3 Problem interpretacije najdb v Emoni in Kranju
Izpostaviti velja še dve najdišči, za kateri se je domnevala proizvodnja rim-
skega stekla, a je na osnovi najdb in sodobnega poznavanja obrti ne more-
mo potrditi (podrobneje Lazar 2003a, 216). Zaradi velikega števila steklenih
pridatkov v emonskih grobovih je bila ideja o mogoči lokalni proizvodnji v
Emoni zapisana že pred pol stoletja (Plesničar 1976, 35). Nato so izkopavanja
v insuli XXXI v SZ delu mesta odkrila ostanke, ki so jih interpretirali kot
steklarsko delavnico (Plesničar Gec 1981, 136). V prostoru velikosti 4,1 x 4,7
m, ki je bil s slabo ohranjenimi zidovi deljen v tri dele, so naleteli na ostan-
ke, ki naj bi pripadali steklarski delavnici (odlomki opek, posod, okenskega
stekla, staljenega stekla). Žal je bila ta najmlajša faza arhitekturnega kom-
pleksa najslabše ohranjena in pokrita samo z ostanki ruševine. Verjetno je
bil ta del stavbe uničen in nato zravnan (Plesničar Gec 1981, 139).
96
162–63, 168; 4. stoletje), potrjuje njune domneve in interpretacijo (Lepri in
Saguí 2017, 172).
Ostanki izdelkov, ki naj bi nastajali v ptujskih delavnicah, niso prav
številni. Glede na ohranjene odlomke in odpad lahko domnevamo, da so
izdelovali kvadratne in cilindrične steklenice v več velikostih, cilindrične
čaše in balzamarije s stopničasto razširjenim vratom, posebej pogost pa je
bil tudi okras nataljenih niti po vratu in ostenju (Lazar 2003a, 230).
Spremljevalno keramično gradivo in steklene najdbe, odkrite ob ste-
klarskih pečeh, kažejo, da so steklarske delavnice obratovale v 2. in 3. stole-
tju. Najdbe iz 1. stoletja so preskromne, da bi razmišljali o zgodnejšem ra-
zvoju te obrti v Poetovioni.
Lahko pa na osnovi dokaj obsežnega naselbinskega in grobnega sklo-
pa steklenih najdb ocenjujemo, kako se je uporaba stekla in steklenega po-
sodja v mestu razvijala in spreminjala. Steklenih izdelkov iz prve polovi-
ce 1. stoletja je med gradivom relativno malo, njihovo število in raznolikost
oblik močno porasteta konec 1. stoletja, in sicer za 300 % (Lazar 2001, 34).
Gre pretežno za izdelke za vsakdanjo uporabo. Večina oblik je v uporabi še
v naslednjem stoletju, ko se jim pridružijo še nove oblike, nove tehnike kra-
šenja ter kakovostni importirani izdelki. Do velike spremembe pride v 3.
stoletju, ko se razpon oblik močno skrči, nato pa se v 4. stoletju oblike ste-
kla omejijo pretežno na posode za pitje. Zanimivo pa je, da kljub majhne-
mu številu oblik in količini steklenega posodja slednjega še vedno redno in
v precejšnji količini prilagajo v grobove, kar na nek način odraža in potrju-
je še vedno živahen utrip mesta v pozni antiki.
2.3 Problem interpretacije najdb v Emoni in Kranju
Izpostaviti velja še dve najdišči, za kateri se je domnevala proizvodnja rim-
skega stekla, a je na osnovi najdb in sodobnega poznavanja obrti ne more-
mo potrditi (podrobneje Lazar 2003a, 216). Zaradi velikega števila steklenih
pridatkov v emonskih grobovih je bila ideja o mogoči lokalni proizvodnji v
Emoni zapisana že pred pol stoletja (Plesničar 1976, 35). Nato so izkopavanja
v insuli XXXI v SZ delu mesta odkrila ostanke, ki so jih interpretirali kot
steklarsko delavnico (Plesničar Gec 1981, 136). V prostoru velikosti 4,1 x 4,7
m, ki je bil s slabo ohranjenimi zidovi deljen v tri dele, so naleteli na ostan-
ke, ki naj bi pripadali steklarski delavnici (odlomki opek, posod, okenskega
stekla, staljenega stekla). Žal je bila ta najmlajša faza arhitekturnega kom-
pleksa najslabše ohranjena in pokrita samo z ostanki ruševine. Verjetno je
bil ta del stavbe uničen in nato zravnan (Plesničar Gec 1981, 139).
96
