Page 128 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
vanja kakovostnega namiznega posodja. Sistematizacija namiznega posod-
ja italijanske provenience temelji na tehnologiji obdelave in okraševanja
površine, predvsem na podlagi izbire orodij za okraševanje ali vrezovanje
okrasa, izbire barv, motivov, kompozicij in stilov okraševanja kot tudi na
podlagi oblik posod. Tehnike okraševanja in izbor motivov predstavljajo
elemente za datiranje. Pri ločevanju lončenine so najočitnejše različne teh-
nike površinske obdelave. Pomembne so, ker si včasih tudi kronološko sle-
dijo, določajo estetski karakter posode in odražajo likovne stile posame-
znega obdobja.
Metodološka osnova temelji na primerjalni analizi keramičnega gra-
diva, saj večina izhaja iz premešanih stratigrafskih kontekstov. Na podla-
gi primerjalne analize morfoloških in stilističnih značilnosti najdb, pod-
krepljene z rezultati sorodnih strok, lahko odgovorimo na marsikatero
vprašanje iz preteklosti vsakdanjega življenja. Analize temeljijo na primer-
javah z objavljenim gradivom iz Istre in iz številnih vzhodnojadranskih ter
italijanskih najdišč.
1. Tehnike okraševanja
Gravirana keramika sodi v širšo skupino engobirane keramike. Tehnika
engobiranja lončenine se pojavi na območju današnje severne Italije v 1.
pol. 12. stol. in je do 14. stol. vodilna tehnika okraševanja namizne kerami-
ke. Ponovni vzpon, tj. intenzivno proizvodnjo, engobirane keramike zasle-
dimo od 16. stol. dalje, ko le-ta posnema majoliko (Marsilli 1983, 541). Vzrok
za to lahko vidimo v cenejših surovinah za izdelavo engobirane keramike.
Za engobirano tehniko okraševanja sta značilna dva površinska pre-
maza – glineni premaz in lošč. Prvi je bil nanesen na površino posode po
oblikovanju in sušenju, vendar pred prvim žganjem. Premaz iz gline je po
žganju ohranil belo barvo. Na tako pripravljeno površino je bil nanesen
lošč. Za loščenje engobirane površine se je uporabljal prosojen svinčev lošč,
obarvan s kovinskimi oksidi. Po loščenju je bila posoda drugič žgana. Za
takšno keramiko je v strokovni literaturi sprejeto ime monohromna en-
gobirana keramika.
Bela površina je bila primerna podlaga za okraševanje. Na posodo so
lončarji slikali po prvem žganju in pred loščenjem posode. Barve in moti-
vi na posodju z glinenim premazom so bile odvisne od časa in prostora, v
katerem so nastale. Za tako okrašeno posodje se je uveljavilo ime poslika-
na engobirana keramika.
126
vanja kakovostnega namiznega posodja. Sistematizacija namiznega posod-
ja italijanske provenience temelji na tehnologiji obdelave in okraševanja
površine, predvsem na podlagi izbire orodij za okraševanje ali vrezovanje
okrasa, izbire barv, motivov, kompozicij in stilov okraševanja kot tudi na
podlagi oblik posod. Tehnike okraševanja in izbor motivov predstavljajo
elemente za datiranje. Pri ločevanju lončenine so najočitnejše različne teh-
nike površinske obdelave. Pomembne so, ker si včasih tudi kronološko sle-
dijo, določajo estetski karakter posode in odražajo likovne stile posame-
znega obdobja.
Metodološka osnova temelji na primerjalni analizi keramičnega gra-
diva, saj večina izhaja iz premešanih stratigrafskih kontekstov. Na podla-
gi primerjalne analize morfoloških in stilističnih značilnosti najdb, pod-
krepljene z rezultati sorodnih strok, lahko odgovorimo na marsikatero
vprašanje iz preteklosti vsakdanjega življenja. Analize temeljijo na primer-
javah z objavljenim gradivom iz Istre in iz številnih vzhodnojadranskih ter
italijanskih najdišč.
1. Tehnike okraševanja
Gravirana keramika sodi v širšo skupino engobirane keramike. Tehnika
engobiranja lončenine se pojavi na območju današnje severne Italije v 1.
pol. 12. stol. in je do 14. stol. vodilna tehnika okraševanja namizne kerami-
ke. Ponovni vzpon, tj. intenzivno proizvodnjo, engobirane keramike zasle-
dimo od 16. stol. dalje, ko le-ta posnema majoliko (Marsilli 1983, 541). Vzrok
za to lahko vidimo v cenejših surovinah za izdelavo engobirane keramike.
Za engobirano tehniko okraševanja sta značilna dva površinska pre-
maza – glineni premaz in lošč. Prvi je bil nanesen na površino posode po
oblikovanju in sušenju, vendar pred prvim žganjem. Premaz iz gline je po
žganju ohranil belo barvo. Na tako pripravljeno površino je bil nanesen
lošč. Za loščenje engobirane površine se je uporabljal prosojen svinčev lošč,
obarvan s kovinskimi oksidi. Po loščenju je bila posoda drugič žgana. Za
takšno keramiko je v strokovni literaturi sprejeto ime monohromna en-
gobirana keramika.
Bela površina je bila primerna podlaga za okraševanje. Na posodo so
lončarji slikali po prvem žganju in pred loščenjem posode. Barve in moti-
vi na posodju z glinenim premazom so bile odvisne od časa in prostora, v
katerem so nastale. Za tako okrašeno posodje se je uveljavilo ime poslika-
na engobirana keramika.
126
