Page 133 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 133
tehnike okr aševanja in motivi na sr ednje- in novoveški namizni gr avir ani ker amiki
v Istro verjetno od tam uvožene v 16. stoletju (Tomadin 1980, 97, št. 8; 106,
št. 28; Gelichi 1988, 360, Fig. 23; Cozza 1998, 24, Fig. 31). Najbližje primer-
jave za tako okrašene posode najdemo v Piranu (Cunja 2004, št. 280–83).
Odlomek 6 je zeleno loščen in ima v sredinskem delu graviran ok-
ras, ki ga lahko primerjamo s pogostimi motivi jabolka in mreže v krogu.
Takšni motivi so značilni za beneško renesančno gravirano posodje, ki ga
datiramo v polovico 16. stoletja (Bradara in Saccardo 2007, 32, kat. 89).
Skupina odlomkov 7–9 z rjavim loščem je imela graviran rastlinski
okras, za katerega se je uveljavilo ime alla trevisana. Okras je značilen za
proizvodnjo 16. in 17. stoletja. Čeprav je proizvodnja keramike s takšnim
okrasom zelo razširjena na celotnem območju Veneta, najdbe polizdelkov
iz Pirana, Umaga in Rovinja kažejo, da je predstavljala tudi proizvode istr-
skih delavnic. Zato gre odlomke iz Kopra in Pirana le pripisati lokalni pro-
izvodnji (Guštin 2004, kat. 482–553; Bradara in Saccardo 2007, 20, 21, kat.
17).
Značilno rjavo loščena in gravirana posoda 10, z graviranimi linijami
pod ustjem v notranjosti, sodi med primerke pozne gravirane keramike iz
17. stoletja, ki je bila proizvod delavnic v Venetu (Bertacchi 1977, 18–19, Fig.
100, 102; Zglav Martinac 2004, 265–73).
3.2 Slikana gravirana keramika
Najstarejšo skupino med obdelanimi primerki predstavljajo izdelki arha-
ične gravirane keramike, značilne za proizvodnjo Veneta, Lombardije in
Romagne v času od zadnje četrtine 14. stol. dalje. Polizdelki in delavni-
ški odpad so bili najdeni tudi na številnih lokacijah v Benetkah (Badara in
Saccardo 2007, 27, op. 46 z literaturo). Značilnost arhaične gravirane ke-
ramike so pojav stožčaste oblike skledic z ravnim dnom, odsotnost vrčev,
lošč, ki prekriva notranjost in samo rob zunanje površine, ter nekateri novi
motivi, med katerimi se najpogosteje pojavljata romb in palmeta. Okrasna
bordura ob robu ustja je pogosto razdeljena v okrasna polja, znotraj kate-
rih so okrasni motivi. Notranjost je lahko z vrezanimi trakovi razdeljena v
okrasna polja.
Na eni redkih skoraj v celoti ohranjenih posod (11) je kot osnovni mo-
tiv upodobljen dvojni romb, ki zavzema celotno notranjo površino skledi-
ce, jo deli in tvori okvir, v katerem je palmeta. Zunanje strani romba so ra-
hlo vbočene in ob robu posode oblikujejo štiri polja, v katerih so palmete.
Risba je izdelana ohlapno in dodatno okrašena z rjavo in zeleno poslikavo.
Okras, ki gre do roba posode, brez dodatne delitve površine, je značilnost
131
v Istro verjetno od tam uvožene v 16. stoletju (Tomadin 1980, 97, št. 8; 106,
št. 28; Gelichi 1988, 360, Fig. 23; Cozza 1998, 24, Fig. 31). Najbližje primer-
jave za tako okrašene posode najdemo v Piranu (Cunja 2004, št. 280–83).
Odlomek 6 je zeleno loščen in ima v sredinskem delu graviran ok-
ras, ki ga lahko primerjamo s pogostimi motivi jabolka in mreže v krogu.
Takšni motivi so značilni za beneško renesančno gravirano posodje, ki ga
datiramo v polovico 16. stoletja (Bradara in Saccardo 2007, 32, kat. 89).
Skupina odlomkov 7–9 z rjavim loščem je imela graviran rastlinski
okras, za katerega se je uveljavilo ime alla trevisana. Okras je značilen za
proizvodnjo 16. in 17. stoletja. Čeprav je proizvodnja keramike s takšnim
okrasom zelo razširjena na celotnem območju Veneta, najdbe polizdelkov
iz Pirana, Umaga in Rovinja kažejo, da je predstavljala tudi proizvode istr-
skih delavnic. Zato gre odlomke iz Kopra in Pirana le pripisati lokalni pro-
izvodnji (Guštin 2004, kat. 482–553; Bradara in Saccardo 2007, 20, 21, kat.
17).
Značilno rjavo loščena in gravirana posoda 10, z graviranimi linijami
pod ustjem v notranjosti, sodi med primerke pozne gravirane keramike iz
17. stoletja, ki je bila proizvod delavnic v Venetu (Bertacchi 1977, 18–19, Fig.
100, 102; Zglav Martinac 2004, 265–73).
3.2 Slikana gravirana keramika
Najstarejšo skupino med obdelanimi primerki predstavljajo izdelki arha-
ične gravirane keramike, značilne za proizvodnjo Veneta, Lombardije in
Romagne v času od zadnje četrtine 14. stol. dalje. Polizdelki in delavni-
ški odpad so bili najdeni tudi na številnih lokacijah v Benetkah (Badara in
Saccardo 2007, 27, op. 46 z literaturo). Značilnost arhaične gravirane ke-
ramike so pojav stožčaste oblike skledic z ravnim dnom, odsotnost vrčev,
lošč, ki prekriva notranjost in samo rob zunanje površine, ter nekateri novi
motivi, med katerimi se najpogosteje pojavljata romb in palmeta. Okrasna
bordura ob robu ustja je pogosto razdeljena v okrasna polja, znotraj kate-
rih so okrasni motivi. Notranjost je lahko z vrezanimi trakovi razdeljena v
okrasna polja.
Na eni redkih skoraj v celoti ohranjenih posod (11) je kot osnovni mo-
tiv upodobljen dvojni romb, ki zavzema celotno notranjo površino skledi-
ce, jo deli in tvori okvir, v katerem je palmeta. Zunanje strani romba so ra-
hlo vbočene in ob robu posode oblikujejo štiri polja, v katerih so palmete.
Risba je izdelana ohlapno in dodatno okrašena z rjavo in zeleno poslikavo.
Okras, ki gre do roba posode, brez dodatne delitve površine, je značilnost
131
