Page 129 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 129
tehnike okr aševanja in motivi na sr ednje- in novoveški namizni gr avir ani ker amiki
Gravirana lončenina predstavlja nadaljnji razvoj okraševanja v en-
gobotehniki in njeno nadgradnjo. V belo površino je bil okras vrezan s
ostrim orodjem z namenom, da bi se ustvaril kontrast med belo engobira-
no površino in rdečo površino gline.
Graviranje se je izvajalo z različnimi orodji, po katerih so poimeno-
vane tudi tehnike. Najstarejši način okraševanja je graviranje s konico, v
stroki poimenovano a punta, kar tudi implicira rabo konice za vrezovanje.
Mlajši primerki iz 16. stoletja poznajo še okras, izveden z zelo tanko konico,
in za takšno okraševanje se je spet uveljavil izraz, ki označuje orodje a pun-
ta sottile. Z uporabo širše konice ali paličice nastanejo širši vrezi. Ta način
je po orodju za izdelavo dobil ime a stecca. Zadnji način okraševanja, za ka-
terega je značilno odstranjevanje večjih površin, premazanih z engobo, se
je uporabljal za okraševanje t. i. posod z znižanim ozadjem. Poznamo tudi
tehniko okraševanja z izmeničnim graviranjem s šilom in paličico. Tako
se ustvari močan kontrast, ki ne potrebuje dodatnega okraševanja. V zelo
redkih primerih je dopolnjen s slikanjem.
Po graviranju se je okraševanje lahko zaključilo z loščenjem s svin-
čevim loščem brez barve ali z barvnim. Takšni keramiki rečemo monoh-
romna gravirana keramika. Če je bila gravirana posoda še poslikana in
šele po tem loščena, je nastala posoda s polihromnim graviranim okra-
som. Slikanje je bilo izvedeno s čopičem ali z razlitjem barve. Barve, ki se
uporabljajo za slikanje, so zelena, rjava in rumena, od 15. stoletja naprej se
uporablja še modra barva, katere uporaba je najbolj razširjena v 16. stoletju
(Tomadin 1985, 130).
Med graviranim posodjem prevladujejo odprte oblike, med katerimi
je največ skled, skledic in krožnikov. Vrči so zastopani v manjšem številu.
Na podlagi okrasa lahko določimo t. imservise ali skupine različno obliko-
vanih posod z enakim okrasom (Guštin 2004, 65, sl. 23). Verjetno so imeli
kupci možnost izbirati med različnimi enako okrašenimi oblikami, kar se
je ohranilo do danes.
2. Površina in kompozicija okrasa
Kompozicija okrasa je odvisna od oblike posode in njenih površin.
Površina, na katero so lončarji risali, je bila omejena in določena z obliko
posode. Na vsaki posodi je praviloma okrašena samo vidna površina. Tako
je na vrčih okras izključno na zunanji površini. Pri odprtih oblikah sta bili
lahko okrašeni tako zunanja kot tudi notranja površina. Glavni okras je
narisan na notranji strani.
127
Gravirana lončenina predstavlja nadaljnji razvoj okraševanja v en-
gobotehniki in njeno nadgradnjo. V belo površino je bil okras vrezan s
ostrim orodjem z namenom, da bi se ustvaril kontrast med belo engobira-
no površino in rdečo površino gline.
Graviranje se je izvajalo z različnimi orodji, po katerih so poimeno-
vane tudi tehnike. Najstarejši način okraševanja je graviranje s konico, v
stroki poimenovano a punta, kar tudi implicira rabo konice za vrezovanje.
Mlajši primerki iz 16. stoletja poznajo še okras, izveden z zelo tanko konico,
in za takšno okraševanje se je spet uveljavil izraz, ki označuje orodje a pun-
ta sottile. Z uporabo širše konice ali paličice nastanejo širši vrezi. Ta način
je po orodju za izdelavo dobil ime a stecca. Zadnji način okraševanja, za ka-
terega je značilno odstranjevanje večjih površin, premazanih z engobo, se
je uporabljal za okraševanje t. i. posod z znižanim ozadjem. Poznamo tudi
tehniko okraševanja z izmeničnim graviranjem s šilom in paličico. Tako
se ustvari močan kontrast, ki ne potrebuje dodatnega okraševanja. V zelo
redkih primerih je dopolnjen s slikanjem.
Po graviranju se je okraševanje lahko zaključilo z loščenjem s svin-
čevim loščem brez barve ali z barvnim. Takšni keramiki rečemo monoh-
romna gravirana keramika. Če je bila gravirana posoda še poslikana in
šele po tem loščena, je nastala posoda s polihromnim graviranim okra-
som. Slikanje je bilo izvedeno s čopičem ali z razlitjem barve. Barve, ki se
uporabljajo za slikanje, so zelena, rjava in rumena, od 15. stoletja naprej se
uporablja še modra barva, katere uporaba je najbolj razširjena v 16. stoletju
(Tomadin 1985, 130).
Med graviranim posodjem prevladujejo odprte oblike, med katerimi
je največ skled, skledic in krožnikov. Vrči so zastopani v manjšem številu.
Na podlagi okrasa lahko določimo t. imservise ali skupine različno obliko-
vanih posod z enakim okrasom (Guštin 2004, 65, sl. 23). Verjetno so imeli
kupci možnost izbirati med različnimi enako okrašenimi oblikami, kar se
je ohranilo do danes.
2. Površina in kompozicija okrasa
Kompozicija okrasa je odvisna od oblike posode in njenih površin.
Površina, na katero so lončarji risali, je bila omejena in določena z obliko
posode. Na vsaki posodi je praviloma okrašena samo vidna površina. Tako
je na vrčih okras izključno na zunanji površini. Pri odprtih oblikah sta bili
lahko okrašeni tako zunanja kot tudi notranja površina. Glavni okras je
narisan na notranji strani.
127
