Page 149 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 149
Povsem nenavadno stoletje:
humanizem v Istri 16. stoletja
med panegirikom in preklicem spomina
Gregor Pobežin
UP FHŠ, Oddelek za arheologijo in dediščino
ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino
gregor.pobezin@fhs.upr.si
Uvod
Prispevek se osredotoča na znanstvo, morda celo (prijateljski?) odnos med
dvema humanistoma, ki sta pomembno zaznamovala intelektualno kraji-
no severne Istre oz., natančneje, Kopra v 16. stoletju, namreč Andrea Diva
in Petra Pavla Vergerija. Koprski prevajalec in pesnik Andreas Divus je svo-
jemu someščanu, škofu Petru Pavlu Vergeriju, posvetil predgovor k svoje-
mu monumentalnemu prevodu Iliade, v katerem je vsebinsko preoblikoval
moralne prologe antičnega zgodovinopisca Salustija iz prvega stoletja pr.
Kr. Izbira tematike morda ni zgolj humanistični literarni topos in sredstvo
dobrikanja vplivnemu someščanu; že površno branje razodene, da se je
Divus v svojih posvetilih tesno naslonil na znani antični vir, pri čemer je
njegova raba antičnih abstraktnih konceptov globlja in bolj domišljena,
kakor se zdi na prvi pogled. Filološka primerjava citiranih besedil poka-
že, da je Divus – podobno kakor številni drugi humanisti njegovega časa
– z literarnim prekvašenjem antičnih besedil (v našem primeru Salustija)
hote dosegel vsebinski učinek, ki sega onkraj golega poklona dobrotniku
(in mecenu?). Obenem pa dva panegirična uvoda k Divovim pesnitvam za-
znamujeta tudi pričetek Vergerijeve »koprske epizode«, ki se je le desetletje
kasneje končala z njegovim izgonom in izobčenjem.
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).147-161 147
humanizem v Istri 16. stoletja
med panegirikom in preklicem spomina
Gregor Pobežin
UP FHŠ, Oddelek za arheologijo in dediščino
ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino
gregor.pobezin@fhs.upr.si
Uvod
Prispevek se osredotoča na znanstvo, morda celo (prijateljski?) odnos med
dvema humanistoma, ki sta pomembno zaznamovala intelektualno kraji-
no severne Istre oz., natančneje, Kopra v 16. stoletju, namreč Andrea Diva
in Petra Pavla Vergerija. Koprski prevajalec in pesnik Andreas Divus je svo-
jemu someščanu, škofu Petru Pavlu Vergeriju, posvetil predgovor k svoje-
mu monumentalnemu prevodu Iliade, v katerem je vsebinsko preoblikoval
moralne prologe antičnega zgodovinopisca Salustija iz prvega stoletja pr.
Kr. Izbira tematike morda ni zgolj humanistični literarni topos in sredstvo
dobrikanja vplivnemu someščanu; že površno branje razodene, da se je
Divus v svojih posvetilih tesno naslonil na znani antični vir, pri čemer je
njegova raba antičnih abstraktnih konceptov globlja in bolj domišljena,
kakor se zdi na prvi pogled. Filološka primerjava citiranih besedil poka-
že, da je Divus – podobno kakor številni drugi humanisti njegovega časa
– z literarnim prekvašenjem antičnih besedil (v našem primeru Salustija)
hote dosegel vsebinski učinek, ki sega onkraj golega poklona dobrotniku
(in mecenu?). Obenem pa dva panegirična uvoda k Divovim pesnitvam za-
znamujeta tudi pričetek Vergerijeve »koprske epizode«, ki se je le desetletje
kasneje končala z njegovim izgonom in izobčenjem.
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).147-161 147
