Page 154 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 154
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
posnemati zgled številnih nadvse učenih mož – pač v pričakovanju,
da bom opravil veliko in marsikomu koristno delo, če nekatere gr-
ške pesnike prevedem v latinski jezik. (prev. G. Pobežin)
V prologu, namenjenem Vergeriju, beremo še naslednjo misel:
Za lépo in za hvalo imamo na voljo naravnost imenitne instrumen-
te, namreč dušo in pamet – in vendar ju zlorabljamo v nizkotne na-
mene: raje kot da bi ubogali razum, sledimo pohlepu; v ničvredne
reči smo prepričani, kakor da so hvalevredne – in to, kar je hvale-
vredno, imamo za ničvredno. Stari pa – bodisi filozofi bodisi rav-
natelji mest – še kar živé v slavi, dasiravno so že davno umrli; več-
nega priznanja nikoli ne bi dosegli, če vseh svojih zamisli in dejanj
ne bi usmerjali zgolj v krepost v prepričanju, da si morajo po svojih
močeh za krepost prizadevati predvsem zavoljo sebe. V to tudi sam
že od mladih nog trdno verjamem, čeprav me nihče ni tega učil – le
narava mi je vcepila to prepričanje. (prev. G. Pobežin)
V obeh prologih se Divus močno nasloni na antičnega zgodovinopi-
sca Salustija, ki je za dve svoji temeljni monografiji – Katilinovo zaroto in
Jugurtinsko vojno – pripravil obsežen moralno-filozofski prolog. Obe bese-
dili sta bili, kakor bomo pokazali v nadaljevanju, obvezno čtivo tako v sre-
dnjem veku kakor v renesansi, a sta bili deležni zanimivih, vsakokrat pa
priložnostnih (pre)branj.
Divus v svojih prologih zavzame moralistično držo, ki jo lahko dob-
ro razumemo le, če razvezano citiramo tudi ustrezne Salustijeve pasuse. V
(starejši) Katilinovi zaroti Salustij v uvodu začne:
Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na
vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce,
ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svoje-
mu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha
imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogo-
vom, drugo nam je skupno z živalmi. Zato se mi zdi pravilneje, da
si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi spo-
sobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo do-
seči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in
lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in
večna. […] Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v nje-
no korist ni brez vsakega smisla. Človek se lahko proslavi bodisi v
152
posnemati zgled številnih nadvse učenih mož – pač v pričakovanju,
da bom opravil veliko in marsikomu koristno delo, če nekatere gr-
ške pesnike prevedem v latinski jezik. (prev. G. Pobežin)
V prologu, namenjenem Vergeriju, beremo še naslednjo misel:
Za lépo in za hvalo imamo na voljo naravnost imenitne instrumen-
te, namreč dušo in pamet – in vendar ju zlorabljamo v nizkotne na-
mene: raje kot da bi ubogali razum, sledimo pohlepu; v ničvredne
reči smo prepričani, kakor da so hvalevredne – in to, kar je hvale-
vredno, imamo za ničvredno. Stari pa – bodisi filozofi bodisi rav-
natelji mest – še kar živé v slavi, dasiravno so že davno umrli; več-
nega priznanja nikoli ne bi dosegli, če vseh svojih zamisli in dejanj
ne bi usmerjali zgolj v krepost v prepričanju, da si morajo po svojih
močeh za krepost prizadevati predvsem zavoljo sebe. V to tudi sam
že od mladih nog trdno verjamem, čeprav me nihče ni tega učil – le
narava mi je vcepila to prepričanje. (prev. G. Pobežin)
V obeh prologih se Divus močno nasloni na antičnega zgodovinopi-
sca Salustija, ki je za dve svoji temeljni monografiji – Katilinovo zaroto in
Jugurtinsko vojno – pripravil obsežen moralno-filozofski prolog. Obe bese-
dili sta bili, kakor bomo pokazali v nadaljevanju, obvezno čtivo tako v sre-
dnjem veku kakor v renesansi, a sta bili deležni zanimivih, vsakokrat pa
priložnostnih (pre)branj.
Divus v svojih prologih zavzame moralistično držo, ki jo lahko dob-
ro razumemo le, če razvezano citiramo tudi ustrezne Salustijeve pasuse. V
(starejši) Katilinovi zaroti Salustij v uvodu začne:
Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na
vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce,
ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svoje-
mu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha
imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogo-
vom, drugo nam je skupno z živalmi. Zato se mi zdi pravilneje, da
si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi spo-
sobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo do-
seči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in
lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in
večna. […] Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v nje-
no korist ni brez vsakega smisla. Človek se lahko proslavi bodisi v
152
