Page 150 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 150
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
1. Umbilicus mundi Homericus
Leta 1537 je Koper (Justinopolis) na neki način postal središče sveta. Tega
leta je namreč Andreas Divus izdal prevod Iliade in Odiseje, prvi integralen
prevod teh dveh Homerjevih pesnitev »na latinskem zahodu«. O Divu vemo
zelo malo, skoraj ne več kakor tisto, kar sam pove o sebi v spremnih bese-
dilih k svojim prevodom, vsekakor pa ne dovolj, da njegovo ime ne bi spro-
žalo (neprimerno) aktualiziranih ugibanj o njegovem izvoru (Benedetto
2005; Gantar 1970), ki pa ne presenečajo: vprašanja, kako se je v resnici pi-
sal Divus, niso nič novega (Teza 1903). Vprašanje Divove istovetnosti za-
enkrat torej ostaja neznanka (morda je tako tudi bolje), čeprav je o rodbi-
ni Divo v Justinopolisu sicer mogoče nanizati kar nekaj podatkov (Pobežin
2016, 86–88).
Divov prevod ni mojstrovina (Marinčič 2016, 34), deležen je bil hudo
neprizanesljivih kasnejših ocen (Gantar 1970, 273–74), a je bil kljub kriti-
kam deležen tudi številnih ponatisov. A tudi če se je mogoče vdati stali-
šču, da Divus ni kaj prida pesnik ali prevajalec (ta trditev pa bi bila vseka-
kor krivična – Marinčič 2016, 34–37), pa se je v odnosu do svojega vrstnika
po kraju rojstva (in letih?) razkril kot izviren mislec in morda tudi ostrou-
men opazovalec.
Svoj prevod je Divus v prologih, sestavljenih v pisemski obliki, posvetil
padovanskemu škofu Aloisiu Pianiju ter Koprčanoma Petru Pavlu Vergeriju
in Otonellu Vidi. V pismih svojima vrstnikoma Divus o sebi pove kaj malo
(omeni, denimo, da je med prevajanjem Homerja porabil veliko družin-
skega denarja – magna rei familiaris iactura), precej več pa prologi povedo
o njegovi namerni izbiri literarnega toposa, pri kateri se je tesno naslonil
na antičnega zgodovinarja Salustija. V prologu, namenjenemu Vergeriju,
Divus piše:
Tebe, preslavni Vergerij, čigar značaj in učenost sem vedno obču-
doval čez vse, sem izbral kot edinega od vseh in tvojemu imenu že-
lim posvetiti te sadove svojega duha. Tega nisem storil zato, ker bi
bil mislil, da lahko ti s posvetitvijo mojih spisov še bolj zasloviš (saj
si že tako poln vse hvale, da tvojemu slovesu ni mogoče ničesar več
dodati), temveč da bi čez mene in čez moje spomenike, ki bi sami po
sebi morda ostali precej v temi, z napisom tvojega imena razlil ne-
kakšno luč in svetlobo.
Kje je človek, ki bi se mogel s tabo upravičeno primerjati v vsakršni
slavi? V Benetkah si živel tako, da so te vsi ljubili, večina pa tudi čas-
148
1. Umbilicus mundi Homericus
Leta 1537 je Koper (Justinopolis) na neki način postal središče sveta. Tega
leta je namreč Andreas Divus izdal prevod Iliade in Odiseje, prvi integralen
prevod teh dveh Homerjevih pesnitev »na latinskem zahodu«. O Divu vemo
zelo malo, skoraj ne več kakor tisto, kar sam pove o sebi v spremnih bese-
dilih k svojim prevodom, vsekakor pa ne dovolj, da njegovo ime ne bi spro-
žalo (neprimerno) aktualiziranih ugibanj o njegovem izvoru (Benedetto
2005; Gantar 1970), ki pa ne presenečajo: vprašanja, kako se je v resnici pi-
sal Divus, niso nič novega (Teza 1903). Vprašanje Divove istovetnosti za-
enkrat torej ostaja neznanka (morda je tako tudi bolje), čeprav je o rodbi-
ni Divo v Justinopolisu sicer mogoče nanizati kar nekaj podatkov (Pobežin
2016, 86–88).
Divov prevod ni mojstrovina (Marinčič 2016, 34), deležen je bil hudo
neprizanesljivih kasnejših ocen (Gantar 1970, 273–74), a je bil kljub kriti-
kam deležen tudi številnih ponatisov. A tudi če se je mogoče vdati stali-
šču, da Divus ni kaj prida pesnik ali prevajalec (ta trditev pa bi bila vseka-
kor krivična – Marinčič 2016, 34–37), pa se je v odnosu do svojega vrstnika
po kraju rojstva (in letih?) razkril kot izviren mislec in morda tudi ostrou-
men opazovalec.
Svoj prevod je Divus v prologih, sestavljenih v pisemski obliki, posvetil
padovanskemu škofu Aloisiu Pianiju ter Koprčanoma Petru Pavlu Vergeriju
in Otonellu Vidi. V pismih svojima vrstnikoma Divus o sebi pove kaj malo
(omeni, denimo, da je med prevajanjem Homerja porabil veliko družin-
skega denarja – magna rei familiaris iactura), precej več pa prologi povedo
o njegovi namerni izbiri literarnega toposa, pri kateri se je tesno naslonil
na antičnega zgodovinarja Salustija. V prologu, namenjenemu Vergeriju,
Divus piše:
Tebe, preslavni Vergerij, čigar značaj in učenost sem vedno obču-
doval čez vse, sem izbral kot edinega od vseh in tvojemu imenu že-
lim posvetiti te sadove svojega duha. Tega nisem storil zato, ker bi
bil mislil, da lahko ti s posvetitvijo mojih spisov še bolj zasloviš (saj
si že tako poln vse hvale, da tvojemu slovesu ni mogoče ničesar več
dodati), temveč da bi čez mene in čez moje spomenike, ki bi sami po
sebi morda ostali precej v temi, z napisom tvojega imena razlil ne-
kakšno luč in svetlobo.
Kje je človek, ki bi se mogel s tabo upravičeno primerjati v vsakršni
slavi? V Benetkah si živel tako, da so te vsi ljubili, večina pa tudi čas-
148
