Page 153 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 153
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
sona non grata. Morda je prav zaradi tega pomen koncila v Divovem pis-
mu zožen na skromno omembo »koncila, namenjenega odpravi zmot«, ki
ga je Vergerij opravil »naglo in z največjim priznanjem«, kar drži le delo-
ma: Vergeriju nemških knezov ni uspelo prepričati, naj popustijo pri temel-
jni zahtevi, da se mora koncil zgoditi na nemških tleh. Kljub temu, da je bil
to neuspeh, Divov prolog tu zavzame tako rekoč nasprotno stališče, in si-
cer da je Vergerijevo imenovanje za koprskega škofa njegov umik v otium:
Koper – Justinopolis tu postane del literarnega toposa: postane Vergerijev
Tusculum, kamor se je Vergerij v patricijski maniri vrnil k počitku »v štu-
diju svete književnosti«. Toda obenem je misel, da Vergerij zdaj »uživa v
spoštljivem zatišju … kjer si najrajši odpočije v študiju svete književnosti,
ki jo [je] vedno goreče ljubil«, preroški terminus ante quem: goreča ljubezen
do evangelija je postala tudi eden od razlogov Vergerijeve pogube.
2. Antična literarna predloga
Tu pa se črpanje literarnih zgledov ne ustavi. Poleg toposa o otiumu se Divov
prolog nasloni na tudi dosti bolj poglobljeno literarno tradicijo. V prologu,
naslovljenem na Otonella Vido, Vergerijevega tajnika v Kopru, Divus pove:
V preteklih letih sem dostikrat premišljeval, plemeniti Otonello,
kako kratko in krhko je to naše življenje; zato sem pri sebi temelji-
to razmislil, kako neki bi dosegel to, da bi ne ustvaril vtisa, da sem
življenje preživel molčé – in da bi pustil nase trajen spomin. Sprva
kar nisem vedel, kako bi se tega lotil, kajti ponuja se mi kar nekaj
različnih vrst udejstvovanja. Nazadnje sem svoja razmišljanja pov-
zel takole: človek lahko na dva načina pride do slave, in sicer s te-
lesnimi napori ali umskimi dosežki. Prvo si delimo z zvermi, drugo
pa s samimi bogovi – to vem vse predobro; pri moji veri, rekel bi, da
bi bil še bolj nespameten kot Koreb, če bi se skušal do vsaj neznat-
ne slave dokopati s telesno močjo namesto z duševnimi zmožnost-
mi! […] Je namreč morda še kaj slavnejšega, kot so Ahilova deja-
nja in njegova moč (da o ostalih sploh ne govorim)? In vendar bi
bilo, kakor pravi tudi sam Ciceron, v isti gomili, kjer počiva njego-
vo telo, pokopano tudi njegovo ime, če ga ne bi v spominu ovekove-
čil največji vseh pesnikov. Seveda dobro vem, da so si poleg onih, ki
so kaj dosegli z dejanji, nemalo hvale prislužili tudi tisti, ki so deja-
nja drugih opisali, in ker vem tudi, da so bili malodane enake slave
kot najimenitnejši pisci deležni tudi odlični prevajalci, sem sklenil
151
sona non grata. Morda je prav zaradi tega pomen koncila v Divovem pis-
mu zožen na skromno omembo »koncila, namenjenega odpravi zmot«, ki
ga je Vergerij opravil »naglo in z največjim priznanjem«, kar drži le delo-
ma: Vergeriju nemških knezov ni uspelo prepričati, naj popustijo pri temel-
jni zahtevi, da se mora koncil zgoditi na nemških tleh. Kljub temu, da je bil
to neuspeh, Divov prolog tu zavzame tako rekoč nasprotno stališče, in si-
cer da je Vergerijevo imenovanje za koprskega škofa njegov umik v otium:
Koper – Justinopolis tu postane del literarnega toposa: postane Vergerijev
Tusculum, kamor se je Vergerij v patricijski maniri vrnil k počitku »v štu-
diju svete književnosti«. Toda obenem je misel, da Vergerij zdaj »uživa v
spoštljivem zatišju … kjer si najrajši odpočije v študiju svete književnosti,
ki jo [je] vedno goreče ljubil«, preroški terminus ante quem: goreča ljubezen
do evangelija je postala tudi eden od razlogov Vergerijeve pogube.
2. Antična literarna predloga
Tu pa se črpanje literarnih zgledov ne ustavi. Poleg toposa o otiumu se Divov
prolog nasloni na tudi dosti bolj poglobljeno literarno tradicijo. V prologu,
naslovljenem na Otonella Vido, Vergerijevega tajnika v Kopru, Divus pove:
V preteklih letih sem dostikrat premišljeval, plemeniti Otonello,
kako kratko in krhko je to naše življenje; zato sem pri sebi temelji-
to razmislil, kako neki bi dosegel to, da bi ne ustvaril vtisa, da sem
življenje preživel molčé – in da bi pustil nase trajen spomin. Sprva
kar nisem vedel, kako bi se tega lotil, kajti ponuja se mi kar nekaj
različnih vrst udejstvovanja. Nazadnje sem svoja razmišljanja pov-
zel takole: človek lahko na dva načina pride do slave, in sicer s te-
lesnimi napori ali umskimi dosežki. Prvo si delimo z zvermi, drugo
pa s samimi bogovi – to vem vse predobro; pri moji veri, rekel bi, da
bi bil še bolj nespameten kot Koreb, če bi se skušal do vsaj neznat-
ne slave dokopati s telesno močjo namesto z duševnimi zmožnost-
mi! […] Je namreč morda še kaj slavnejšega, kot so Ahilova deja-
nja in njegova moč (da o ostalih sploh ne govorim)? In vendar bi
bilo, kakor pravi tudi sam Ciceron, v isti gomili, kjer počiva njego-
vo telo, pokopano tudi njegovo ime, če ga ne bi v spominu ovekove-
čil največji vseh pesnikov. Seveda dobro vem, da so si poleg onih, ki
so kaj dosegli z dejanji, nemalo hvale prislužili tudi tisti, ki so deja-
nja drugih opisali, in ker vem tudi, da so bili malodane enake slave
kot najimenitnejši pisci deležni tudi odlični prevajalci, sem sklenil
151
