Page 151 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 151
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
tila in spoštovala. Vendar si se, podžgan od želje po večji slavi, ho-
tel preseliti v Rim, kjer bi bili darovi tvoje nadarjenosti, da se tako
izrazim, vidni v bolj obiskanem gledališču. In ko si prišel v Rim,
si že čez nekaj dni postal tako zaupen prijatelj papežu Klementu
VII. in si si pridobil naklonjenost tega tako velikega in dobrohot-
nega moža, da ti je sam od sebe zaupal ugledno poslanstvo k nep-
remagljivemu kralju Ferdinandu, kar je poprej odrekel mnogim, ki
so se za to potegovali. Kaj naj rečem, kako je v tej dolžnosti vzbles-
tela luč tvoje razumnosti in preudarnosti? Bog mi je priča, v tistem
delu sveta ni človeka, ki te ne bi z najvišjimi in s popolnoma iskre-
nimi hvalnicami povzdigoval do neba in te skrbno in sveto ohranil
v svojem spominu. Ko pa je papež Klement umrl, si na pismeni po-
ziv papeža Pavla III. prihitel v Rim. Tam si mu v razumnih bese-
dah dal poročilo o uspehih svojega poslanstva, tako da mu niti na
misel ni prišlo, da bi na tvoje mesto postavil koga drugega, ampak
te je odposlal s še večjimi in obsežnejšimi pooblastili. Ko je namreč
sklenil sklicati koncil, da bi odpravil zmote, je želel, da se s tabo se-
stanejo knezi iz vse Nemčije, da bi ti skrbno preiskal njihovo razpo-
loženje in ugotovil, kaj sodijo o koncilski konstituciji. Ko si to za-
devo naglo in z največjim priznanjem opravil, si se vrnil v Rim, od
tam si se napotil v Neapelj spet kot papežev odposlanec k cesarju.
Naposled si se okrašen s škofovsko častjo svoje domovine vrnil do-
mov, kjer uživaš v spoštljivem zatišju in kjer si najrajši odpočiješ v
študiju svete književnosti, ki si jo vedno goreče ljubil. V tem očitno
posnemaš svoje prednike, predvsem učenega moža, velikega govor-
nika Petra Pavla Vergerija, po katerem si prevzel ime in krepost.
Ta mož je bil najslavnejša zvezda svojega časa, vse kaj drugega kot
poprečen okrasek; zablestel je na koncilu v Konstanci, ki je bil pred
sto leti, bil je dober strokovnjak v vseh svobodnih znanostih, o če-
mer pričajo njegovi spisi, ki jih je mnogo objavil. Bil je zelo priljub-
ljen pri škofih svojega časa, prav tako pa pri cesarju Sigismundu,
pri katerem je tudi umrl, kot berem v poročilih učenjakov. Vse to so
v resnici velike in neminljive stvari: toda ti si s svojo edinstveno kre-
postjo storil in dosegel ne samo to, da ne potrebuješ nobenega pri-
poročila svojih prednikov, temveč da so celo oni zaradi odličnih le-
pot tvojega značaja in tvoje učenosti danes pri nas še slavnejši.
Ker vem, kako iz srca so ti naklonjeni vsi, ki te poznajo (saj ni sko-
raj nikogar, ki te ne bi hotel – očaran od tolike hvale – spremljati
149
tila in spoštovala. Vendar si se, podžgan od želje po večji slavi, ho-
tel preseliti v Rim, kjer bi bili darovi tvoje nadarjenosti, da se tako
izrazim, vidni v bolj obiskanem gledališču. In ko si prišel v Rim,
si že čez nekaj dni postal tako zaupen prijatelj papežu Klementu
VII. in si si pridobil naklonjenost tega tako velikega in dobrohot-
nega moža, da ti je sam od sebe zaupal ugledno poslanstvo k nep-
remagljivemu kralju Ferdinandu, kar je poprej odrekel mnogim, ki
so se za to potegovali. Kaj naj rečem, kako je v tej dolžnosti vzbles-
tela luč tvoje razumnosti in preudarnosti? Bog mi je priča, v tistem
delu sveta ni človeka, ki te ne bi z najvišjimi in s popolnoma iskre-
nimi hvalnicami povzdigoval do neba in te skrbno in sveto ohranil
v svojem spominu. Ko pa je papež Klement umrl, si na pismeni po-
ziv papeža Pavla III. prihitel v Rim. Tam si mu v razumnih bese-
dah dal poročilo o uspehih svojega poslanstva, tako da mu niti na
misel ni prišlo, da bi na tvoje mesto postavil koga drugega, ampak
te je odposlal s še večjimi in obsežnejšimi pooblastili. Ko je namreč
sklenil sklicati koncil, da bi odpravil zmote, je želel, da se s tabo se-
stanejo knezi iz vse Nemčije, da bi ti skrbno preiskal njihovo razpo-
loženje in ugotovil, kaj sodijo o koncilski konstituciji. Ko si to za-
devo naglo in z največjim priznanjem opravil, si se vrnil v Rim, od
tam si se napotil v Neapelj spet kot papežev odposlanec k cesarju.
Naposled si se okrašen s škofovsko častjo svoje domovine vrnil do-
mov, kjer uživaš v spoštljivem zatišju in kjer si najrajši odpočiješ v
študiju svete književnosti, ki si jo vedno goreče ljubil. V tem očitno
posnemaš svoje prednike, predvsem učenega moža, velikega govor-
nika Petra Pavla Vergerija, po katerem si prevzel ime in krepost.
Ta mož je bil najslavnejša zvezda svojega časa, vse kaj drugega kot
poprečen okrasek; zablestel je na koncilu v Konstanci, ki je bil pred
sto leti, bil je dober strokovnjak v vseh svobodnih znanostih, o če-
mer pričajo njegovi spisi, ki jih je mnogo objavil. Bil je zelo priljub-
ljen pri škofih svojega časa, prav tako pa pri cesarju Sigismundu,
pri katerem je tudi umrl, kot berem v poročilih učenjakov. Vse to so
v resnici velike in neminljive stvari: toda ti si s svojo edinstveno kre-
postjo storil in dosegel ne samo to, da ne potrebuješ nobenega pri-
poročila svojih prednikov, temveč da so celo oni zaradi odličnih le-
pot tvojega značaja in tvoje učenosti danes pri nas še slavnejši.
Ker vem, kako iz srca so ti naklonjeni vsi, ki te poznajo (saj ni sko-
raj nikogar, ki te ne bi hotel – očaran od tolike hvale – spremljati
149
