Page 152 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 152
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
z največjo blagohotnostjo in spoštovanjem), sem upal, da bom že s
samim tem posvetilom svojih del lahko navezal nase ne toliko tebe,
saj se že dolgo štejem med tvoje zaupne prijatelje, temveč vse svoje
someščane, ki si jim ti tako zelo pri srcu. O koristnosti svojega dela
in o avtorjevem priporočanju ne bom ničesar govoril, da ne bi, kot
se temu reče, ob sončni svetlobi prižigal svetilke. Naj torej končam,
še prej pa te prosim, bodi prepričan, da ti ostajam in da sem ti ved-
no ostal iskreno vdan! Pozdravljen, čast in okras svoje domovine!
(Gantar 1970, 275–76)
Panegirično pismo je obloženo z natančnimi podatki o Vergerijevi
karieri. Vzpostavlja tudi (slabo izpričano) družinsko sorodstvo s Petrom
Pavlom Vergerijem starejšim; med njima vleče jasne vzporednice (ne poza-
bi omeniti vloge Vergerija st. pri koncilu v Konstanci), ki se dozdevno po-
nujajo na dlani, čeprav med njima obstajajo tudi povsem subtilne povezave
(Marinčič 2018). Niti kronološko ni povsem nemogoča misel, da je Vergerij
Divu (kot svojemu varovancu? – Marinčič 2016, 41) kar sam namignil, kaj
naj vsebuje predgovor k očitno pomembnemu prevodu (Pobežin 2018b,
102), kajti predgovor na tistem mestu, kjer omenja Vergerijevo vrnitev do-
mov – da se je namreč »okrašen s škofovsko častjo svoje domovine vrnil
domov, kjer uživa v spoštljivem zatišju in kjer si najrajši odpočije v študiju
svete književnosti« –, opušča pomemben del Vergerijeve osebne kronologi-
je. Vergerij namreč po koncu svojih diplomatskih misij (decembra 1535) ni
bil nagrajen z novo nunciaturo, a je po korespondencah sodeč pri papežu še
užival dovolj zaupanja (Schutte 1977, 15), da ga je »nagradil« z odročno ško-
fijo v Modrušu. Za Vergerija je bilo to imenovanje nazadovanje, zato brž-
kone ni presenetljivo, da podatek o njegovi kratkotrajni nastavitvi v nepo-
membni škofiji pri Divu manjka, omenjena pa je šele nastavitev v Kopru ob
koncu leta 1536, ko je nadomestil pokojnega koprskega škofa Valvassorija.
Tudi to imenovanje je bilo sicer za Vergerija diplomatski in gmotni poraz:
bil je odrezan od nadaljnjih koncilskih priprav, obenem pa je bil pahnjen
v finančno stisko. Obubožana koprska škofija je omogočala precej skrom-
no letno rento, katere del je moral izplačevati Antoniu Eliu (?–1576), čemur
se je uprl s civilno tožbo. Pri Eliu, ki je užival podporo družine Farnesejev,
si je s tem nakopal zamero, o kateri bomo še spregovorili v nadaljevanju.
Zaradi tega in pa zaradi pragmatičnega stališča, ki ga je zavzel po opravlje-
ni diplomatski misiji v nemških deželah, da je papeško vztrajanje pri skli-
cu pomiritvenega koncila na papeških tleh nerealno, je Vergerij na koncilu,
ki je z zasedanjem pričel leta 1537 (prvi sklic je bil v Vicenzi), postal per-
150
z največjo blagohotnostjo in spoštovanjem), sem upal, da bom že s
samim tem posvetilom svojih del lahko navezal nase ne toliko tebe,
saj se že dolgo štejem med tvoje zaupne prijatelje, temveč vse svoje
someščane, ki si jim ti tako zelo pri srcu. O koristnosti svojega dela
in o avtorjevem priporočanju ne bom ničesar govoril, da ne bi, kot
se temu reče, ob sončni svetlobi prižigal svetilke. Naj torej končam,
še prej pa te prosim, bodi prepričan, da ti ostajam in da sem ti ved-
no ostal iskreno vdan! Pozdravljen, čast in okras svoje domovine!
(Gantar 1970, 275–76)
Panegirično pismo je obloženo z natančnimi podatki o Vergerijevi
karieri. Vzpostavlja tudi (slabo izpričano) družinsko sorodstvo s Petrom
Pavlom Vergerijem starejšim; med njima vleče jasne vzporednice (ne poza-
bi omeniti vloge Vergerija st. pri koncilu v Konstanci), ki se dozdevno po-
nujajo na dlani, čeprav med njima obstajajo tudi povsem subtilne povezave
(Marinčič 2018). Niti kronološko ni povsem nemogoča misel, da je Vergerij
Divu (kot svojemu varovancu? – Marinčič 2016, 41) kar sam namignil, kaj
naj vsebuje predgovor k očitno pomembnemu prevodu (Pobežin 2018b,
102), kajti predgovor na tistem mestu, kjer omenja Vergerijevo vrnitev do-
mov – da se je namreč »okrašen s škofovsko častjo svoje domovine vrnil
domov, kjer uživa v spoštljivem zatišju in kjer si najrajši odpočije v študiju
svete književnosti« –, opušča pomemben del Vergerijeve osebne kronologi-
je. Vergerij namreč po koncu svojih diplomatskih misij (decembra 1535) ni
bil nagrajen z novo nunciaturo, a je po korespondencah sodeč pri papežu še
užival dovolj zaupanja (Schutte 1977, 15), da ga je »nagradil« z odročno ško-
fijo v Modrušu. Za Vergerija je bilo to imenovanje nazadovanje, zato brž-
kone ni presenetljivo, da podatek o njegovi kratkotrajni nastavitvi v nepo-
membni škofiji pri Divu manjka, omenjena pa je šele nastavitev v Kopru ob
koncu leta 1536, ko je nadomestil pokojnega koprskega škofa Valvassorija.
Tudi to imenovanje je bilo sicer za Vergerija diplomatski in gmotni poraz:
bil je odrezan od nadaljnjih koncilskih priprav, obenem pa je bil pahnjen
v finančno stisko. Obubožana koprska škofija je omogočala precej skrom-
no letno rento, katere del je moral izplačevati Antoniu Eliu (?–1576), čemur
se je uprl s civilno tožbo. Pri Eliu, ki je užival podporo družine Farnesejev,
si je s tem nakopal zamero, o kateri bomo še spregovorili v nadaljevanju.
Zaradi tega in pa zaradi pragmatičnega stališča, ki ga je zavzel po opravlje-
ni diplomatski misiji v nemških deželah, da je papeško vztrajanje pri skli-
cu pomiritvenega koncila na papeških tleh nerealno, je Vergerij na koncilu,
ki je z zasedanjem pričel leta 1537 (prvi sklic je bil v Vicenzi), postal per-
150
