Page 193 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 193
vidno in navidezno v fr anciscejskem k atastru: rodik (1819–1830)
njavi temelječo prehrano stoletje poprej kraški kmetje enačili s človeka ne-
vrednim načinom prehranjevanja (Panjek 2018a). Sicer pa je v tem okviru
mogoče zaslediti tudi vsaj dva elementa modernejših vrst hrane, saj sta po-
membno vlogo v rodiškem jedilniku z začetka 19. stoletja zasedala tako ko-
ruza (v kruhu in v obliki polente) kot izrecno poudarjena velika količina
krompirja. Zlasti v slednjem je zaznati modernost za takratne razmere, po-
sebej za Primorsko, kjer je krompir zaostajal za koruzo, ki je bila sestavni
del jedilnika kraških kmetov vsaj od sredine 18. stoletja. V notranjosti slo-
venskih dežel pa je bilo stanje obratno, saj »se je krompir na Kranjskem v
drugi polovici 18. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana
podeželskega in mestnega prebivalstva«, pri čemer pa koruzi »dolgo ni us-
pelo, da bi zavzela pomembnejše mesto med posevki in je ponekod, zlas-
ti v prvi polovici 19. stoletja, zaostajala daleč za krompirjem« (Britovšek
1958/59, 127). V Rodiku so torej najkasneje do leta 1830 usvojili obe 'novi'
kulturni rastlini, to je 'primorsko' (koruzo) in 'kranjsko' (krompir).
Kljub vsemu pa so v navedenem načinu prehranjevanja povsem od-
sotni proteini, kar je mogoče interpretirati kot preplet spozabe zapisoval-
cev in dejansko skromnega obsega jedi in sestavin živalskega izvora, kakor
ga poznamo tudi drugod po Krasu v 18. stoletju in po navedbah franci-
scejskega katastra za druge vasi, kjer nastopata vsaj sir in nekaj svinjine v
joti ob praznikih. K taki hipotezi, to je o obstoju sestavin živalskega izvo-
ra vsaj občasno in vsekakor v skromnem obsegu, napeljuje živina, popisa-
na v Rodiku. Tu najdemo tako ovce (sir) kot prašiče (slanina). Kot potrdi-
tev lahko upoštevamo določila »pogodbe« s prvim župnikom v Rodiku (M.
J. Muha, 1786–1820), po kateri se je vsaka družina zavezala, da mu bo jeseni
izročila »zaboj zelja, repe itd.« ter »slanino in koline«. S kasnejšim dogovo-
rom (1837) so bili Rodičani župniku dodatno dolžni »8 funtov sira« (Zupet
1997, 77; Peršolja in Pregelj 1997, 111).
2. O navidezno neobstoječih naravnih virih
V vprašalniku iz leta 1819 so predstavniki rodiške skupnosti trdili, da ni-
majo gozdov, temveč samo nekaj grmovja oziroma goščave. Na travnikih je
bilo najti nekaj hrastov, katerih les so uporabljali za domače potrebe (orod-
je, kurjavo). Povsem v skladu s splošnim takratnim mnenjem kraških kme-
tov (Panjek 2015, 92) so tudi v Rodiku izrazili stališče, da hrasti za prido-
bivanje lesa v gradbene namene postanejo primerni šele pri starosti od 100
do 200 let. V resnici so k Rodiku sodili tudi gozdovi na pobočju hriba za
vasjo, ki pa niso bili na kraških tleh, temveč na brkinskih, lapornatih. Tako
191
njavi temelječo prehrano stoletje poprej kraški kmetje enačili s človeka ne-
vrednim načinom prehranjevanja (Panjek 2018a). Sicer pa je v tem okviru
mogoče zaslediti tudi vsaj dva elementa modernejših vrst hrane, saj sta po-
membno vlogo v rodiškem jedilniku z začetka 19. stoletja zasedala tako ko-
ruza (v kruhu in v obliki polente) kot izrecno poudarjena velika količina
krompirja. Zlasti v slednjem je zaznati modernost za takratne razmere, po-
sebej za Primorsko, kjer je krompir zaostajal za koruzo, ki je bila sestavni
del jedilnika kraških kmetov vsaj od sredine 18. stoletja. V notranjosti slo-
venskih dežel pa je bilo stanje obratno, saj »se je krompir na Kranjskem v
drugi polovici 18. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana
podeželskega in mestnega prebivalstva«, pri čemer pa koruzi »dolgo ni us-
pelo, da bi zavzela pomembnejše mesto med posevki in je ponekod, zlas-
ti v prvi polovici 19. stoletja, zaostajala daleč za krompirjem« (Britovšek
1958/59, 127). V Rodiku so torej najkasneje do leta 1830 usvojili obe 'novi'
kulturni rastlini, to je 'primorsko' (koruzo) in 'kranjsko' (krompir).
Kljub vsemu pa so v navedenem načinu prehranjevanja povsem od-
sotni proteini, kar je mogoče interpretirati kot preplet spozabe zapisoval-
cev in dejansko skromnega obsega jedi in sestavin živalskega izvora, kakor
ga poznamo tudi drugod po Krasu v 18. stoletju in po navedbah franci-
scejskega katastra za druge vasi, kjer nastopata vsaj sir in nekaj svinjine v
joti ob praznikih. K taki hipotezi, to je o obstoju sestavin živalskega izvo-
ra vsaj občasno in vsekakor v skromnem obsegu, napeljuje živina, popisa-
na v Rodiku. Tu najdemo tako ovce (sir) kot prašiče (slanina). Kot potrdi-
tev lahko upoštevamo določila »pogodbe« s prvim župnikom v Rodiku (M.
J. Muha, 1786–1820), po kateri se je vsaka družina zavezala, da mu bo jeseni
izročila »zaboj zelja, repe itd.« ter »slanino in koline«. S kasnejšim dogovo-
rom (1837) so bili Rodičani župniku dodatno dolžni »8 funtov sira« (Zupet
1997, 77; Peršolja in Pregelj 1997, 111).
2. O navidezno neobstoječih naravnih virih
V vprašalniku iz leta 1819 so predstavniki rodiške skupnosti trdili, da ni-
majo gozdov, temveč samo nekaj grmovja oziroma goščave. Na travnikih je
bilo najti nekaj hrastov, katerih les so uporabljali za domače potrebe (orod-
je, kurjavo). Povsem v skladu s splošnim takratnim mnenjem kraških kme-
tov (Panjek 2015, 92) so tudi v Rodiku izrazili stališče, da hrasti za prido-
bivanje lesa v gradbene namene postanejo primerni šele pri starosti od 100
do 200 let. V resnici so k Rodiku sodili tudi gozdovi na pobočju hriba za
vasjo, ki pa niso bili na kraških tleh, temveč na brkinskih, lapornatih. Tako
191