Page 193 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 193
vidno in navidezno v fr anciscejskem k atastru: rodik (1819–1830)

njavi temelječo prehrano stoletje poprej kraški kmetje enačili s človeka ne-
vrednim načinom prehranjevanja (Panjek 2018a). Sicer pa je v tem okviru
mogoče zaslediti tudi vsaj dva elementa modernejših vrst hrane, saj sta po-
membno vlogo v rodiškem jedilniku z začetka 19. stoletja zasedala tako ko-
ruza (v kruhu in v obliki polente) kot izrecno poudarjena velika količina
krompirja. Zlasti v slednjem je zaznati modernost za takratne razmere, po-
sebej za Primorsko, kjer je krompir zaostajal za koruzo, ki je bila sestavni
del jedilnika kraških kmetov vsaj od sredine 18. stoletja. V notranjosti slo-
venskih dežel pa je bilo stanje obratno, saj »se je krompir na Kranjskem v
drugi polovici 18. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana
podeželskega in mestnega prebivalstva«, pri čemer pa koruzi »dolgo ni us-
pelo, da bi zavzela pomembnejše mesto med posevki in je ponekod, zlas-
ti v prvi polovici 19. stoletja, zaostajala daleč za krompirjem« (Britovšek
1958/59, 127). V Rodiku so torej najkasneje do leta 1830 usvojili obe 'novi'
kulturni rastlini, to je 'primorsko' (koruzo) in 'kranjsko' (krompir).

Kljub vsemu pa so v navedenem načinu prehranjevanja povsem od-
sotni proteini, kar je mogoče interpretirati kot preplet spozabe zapisoval-
cev in dejansko skromnega obsega jedi in sestavin živalskega izvora, kakor
ga poznamo tudi drugod po Krasu v 18. stoletju in po navedbah franci-
scejskega katastra za druge vasi, kjer nastopata vsaj sir in nekaj svinjine v
joti ob praznikih. K taki hipotezi, to je o obstoju sestavin živalskega izvo-
ra vsaj občasno in vsekakor v skromnem obsegu, napeljuje živina, popisa-
na v Rodiku. Tu najdemo tako ovce (sir) kot prašiče (slanina). Kot potrdi-
tev lahko upoštevamo določila »pogodbe« s prvim župnikom v Rodiku (M.
J. Muha, 1786–1820), po kateri se je vsaka družina zavezala, da mu bo jeseni
izročila »zaboj zelja, repe itd.« ter »slanino in koline«. S kasnejšim dogovo-
rom (1837) so bili Rodičani župniku dodatno dolžni »8 funtov sira« (Zupet
1997, 77; Peršolja in Pregelj 1997, 111).

2. O navidezno neobstoječih naravnih virih

V vprašalniku iz leta 1819 so predstavniki rodiške skupnosti trdili, da ni-
majo gozdov, temveč samo nekaj grmovja oziroma goščave. Na travnikih je
bilo najti nekaj hrastov, katerih les so uporabljali za domače potrebe (orod-
je, kurjavo). Povsem v skladu s splošnim takratnim mnenjem kraških kme-
tov (Panjek 2015, 92) so tudi v Rodiku izrazili stališče, da hrasti za prido-
bivanje lesa v gradbene namene postanejo primerni šele pri starosti od 100
do 200 let. V resnici so k Rodiku sodili tudi gozdovi na pobočju hriba za
vasjo, ki pa niso bili na kraških tleh, temveč na brkinskih, lapornatih. Tako

191
   188   189   190   191   192   193   194   195   196   197   198