Page 198 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 198
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
in Dorf Rodig), preostalih šest pa so opredelili kot »lokve in odvodni kana-
li« (Lach und Ableitungs Gruben).
Naša širša struga, ki se začenja pri zajetju ob »starem mlinu«, je torej
odvodni oziroma vodni kanal, vsekakor rezultat umetne regulacije voda na
območju, kjer je nekoč ležalo »jezero« (slika 2). O tem, starejšem, mlinu (v
franciscejskem katastru sta kot njena lastnika navedena Bernechich Anton
oziroma Illucig Michail, vulgo Sirg, ležal pa je na območju z ledinskim
imenom »Za Loch«) in bližnjem kanalu je mogoče najti omembe tudi v
ljudskem izročilu. »Sirkova hiša je nekoč bila pri Malnih, saj so bili Sirkovi
mlinarji. […] Sirkov mlin, ali po rodiško Malen, je bil v kraju pod Zalogom
[…] Sirkovi so naredili jez in mleli, ko je bilo več dežja in je bil Pod koriti
močnejši zvirk. Poleti, ob suši, ni bilo vode in niso mleli. Zato so Rodičani
skovali zbadljivo pesmico: Sirkov malen melje po malen, če je suša, posluša,
če je muoča, stuča. Danes je od Sirkovega mlina ostalo le ledinsko ime Pri
malnu.« (Peršolja 2009, 39–40) Ljudsko izročilo torej potrjuje obstoj mli-
na in izgradnjo umetnega zajetja z jezom, vsaj v navedenem pričevanju pa
ne pozna več daljšega kanala ter še starejšega jezera. Drugje je zabeležena
časovno neopredeljena informacija, vsekakor iz novejšega obdobja, da so
prali v »Pravniku ob melinskem vodnem zajetju ali pa v Zalogih« (Peršolja
1997, 139), kar verjetno pomeni isti kraj ob starem mlinu. Na podlagi vse-
ga navedenega je možno postaviti hipotezo, da se je z zajezitvijo (sezon-
skih, morda hudourniških) voda, ki so ustvarjale (občasno) jezero, ustvari-
la regulacija, ki je omogočala vsaj sezonsko delovanje mlina in preprečevala
poplavljanje zemljišč (kanal namesto bivšega »jezera«), tako da jih je bilo
mogoče obdelovati, ne da bi zaradi tega izgubili vodni vir (voda je ostaja-
la v kanalu). Preostali, na karti franciscejskega tanjše narisani, vodotoki pa
so bili verjetno občasnejše narave, to je hudourniške ali pa kraške – vzni-
kali in ponikali so.
3. O navidezni izključno kmečki podobi vasi
Poročilo iz leta 1830 stanje vasi opisuje v turobnih odtenkih, ki so sicer
skupni večini katastrskih opisov naselij in kmečkih domovanj na tem ob-
močju, kar kaže na to, da poleg stvarnosti zrcalijo tudi pogled zunanje-
ga urbanega opazovalca. A v našem primeru izstopa izreden dejavnik. »V
vasi Rodik se hiše tiščijo vse skupaj, med njimi se nahaja župnijska cerkev
[…] Tu ni nobene šole, niti nobenega omembe vrednega predmeta, tudi se
ne ve za kak zgodovinski dogodek.« Hiše v Rodiku so bile »vse grajene iz
kamna, vezanega z malto, in krite z rženo slamo. Njihovo stanje je bedno,
196
in Dorf Rodig), preostalih šest pa so opredelili kot »lokve in odvodni kana-
li« (Lach und Ableitungs Gruben).
Naša širša struga, ki se začenja pri zajetju ob »starem mlinu«, je torej
odvodni oziroma vodni kanal, vsekakor rezultat umetne regulacije voda na
območju, kjer je nekoč ležalo »jezero« (slika 2). O tem, starejšem, mlinu (v
franciscejskem katastru sta kot njena lastnika navedena Bernechich Anton
oziroma Illucig Michail, vulgo Sirg, ležal pa je na območju z ledinskim
imenom »Za Loch«) in bližnjem kanalu je mogoče najti omembe tudi v
ljudskem izročilu. »Sirkova hiša je nekoč bila pri Malnih, saj so bili Sirkovi
mlinarji. […] Sirkov mlin, ali po rodiško Malen, je bil v kraju pod Zalogom
[…] Sirkovi so naredili jez in mleli, ko je bilo več dežja in je bil Pod koriti
močnejši zvirk. Poleti, ob suši, ni bilo vode in niso mleli. Zato so Rodičani
skovali zbadljivo pesmico: Sirkov malen melje po malen, če je suša, posluša,
če je muoča, stuča. Danes je od Sirkovega mlina ostalo le ledinsko ime Pri
malnu.« (Peršolja 2009, 39–40) Ljudsko izročilo torej potrjuje obstoj mli-
na in izgradnjo umetnega zajetja z jezom, vsaj v navedenem pričevanju pa
ne pozna več daljšega kanala ter še starejšega jezera. Drugje je zabeležena
časovno neopredeljena informacija, vsekakor iz novejšega obdobja, da so
prali v »Pravniku ob melinskem vodnem zajetju ali pa v Zalogih« (Peršolja
1997, 139), kar verjetno pomeni isti kraj ob starem mlinu. Na podlagi vse-
ga navedenega je možno postaviti hipotezo, da se je z zajezitvijo (sezon-
skih, morda hudourniških) voda, ki so ustvarjale (občasno) jezero, ustvari-
la regulacija, ki je omogočala vsaj sezonsko delovanje mlina in preprečevala
poplavljanje zemljišč (kanal namesto bivšega »jezera«), tako da jih je bilo
mogoče obdelovati, ne da bi zaradi tega izgubili vodni vir (voda je ostaja-
la v kanalu). Preostali, na karti franciscejskega tanjše narisani, vodotoki pa
so bili verjetno občasnejše narave, to je hudourniške ali pa kraške – vzni-
kali in ponikali so.
3. O navidezni izključno kmečki podobi vasi
Poročilo iz leta 1830 stanje vasi opisuje v turobnih odtenkih, ki so sicer
skupni večini katastrskih opisov naselij in kmečkih domovanj na tem ob-
močju, kar kaže na to, da poleg stvarnosti zrcalijo tudi pogled zunanje-
ga urbanega opazovalca. A v našem primeru izstopa izreden dejavnik. »V
vasi Rodik se hiše tiščijo vse skupaj, med njimi se nahaja župnijska cerkev
[…] Tu ni nobene šole, niti nobenega omembe vrednega predmeta, tudi se
ne ve za kak zgodovinski dogodek.« Hiše v Rodiku so bile »vse grajene iz
kamna, vezanega z malto, in krite z rženo slamo. Njihovo stanje je bedno,
196
