Page 25 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 25
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
in Jugoslavijo. Takrat je »eksodus«, do katerega je drugod v Istri prišlo po
letu 1947, množično zajel še del STO, ki je bil dodeljen Jugoslaviji, in prešel
v svojo zaključno fazo. Od konca vojne do leta 1958 se je s tega območja od-
selilo 28.000 oseb, od tega dve tretjini po oktobru 1953. Večina je bila op-
tantov, ki so izbrali italijansko državljanstvo na podlagi Spomenice o so-
glasju, številni pa so odšli tudi ilegalno. Približno 30 % je bilo Slovencev in
Hrvatov. Številni slovenski optanti so bili iz dela Cone A v Miljskih hribih,
ki je pripadla Jugoslaviji in je gospodarsko gravitirala proti Miljam in Trstu
(Troha 2000, 260–61; Lavrenčič 2012; Kalc 2019; Gombač 2005).
ZVU je že leta 1950 spremenila svojo politiko do istrskih beguncev
in v večji meri dopuščala njihovo načrtno naseljevanje na Tržaškem, ki ga
je izvajal proitalijanski tabor. K temu so prispevale volitve v coni A leta
1949 in v coni B leta 1950, ki so dobile značaj plebiscita za Italijo oziroma
Jugoslavijo. Prve so privedle do okrepitve vezi cone A STO z Italijo, volitve
ljudskih odborov v coni B leta 1950 pa so pospešile uvajanje socialistične-
ga reda v tem delu STO. Naseljevanje beguncev na Tržaškem se je povečalo,
ko je bilo po dogovoru med ZDA, Veliko Britanijo in Italijo leta 1952 ime-
novanje vodstvenega kadra civilnega aparata uprave cone A STO prepuš-
čeno italijanski vladi in njenemu političnemu vplivu, predvsem pa po pri-
ključitvi ozemlja cone A k Italiji (Purini 2010, 275−86; Panjek 2011, 116–17).
Italijanska lokalna in državna oblast sta takrat v obmestnem predelu
in slovenski okolici zgradili vrsto naselij za istrske begunce in s tem izpe-
ljali načrt narodne melioracije tržaškega območja. To je pomenilo name-
stitev italijanskega prebivalstva na slovenska območja za korekcijo etnične
karte in utrditev italijanstva ob vzhodni italijanski meji. Specifični cilj je bil
vzpostaviti kontinuiteto italijanske poselitve obmorskega pasu, ki so jo pre-
kinjale slovenske vasi med Devinom in Barkovljami. Begunska stanovanj-
ska naselja pa so nastala tudi v mestnih in predmestnih območjih z visoko
koncentracijo levičarsko usmerjenega delavstva (Volk 2003, 183–84, 203–4,
225–26, 262–72; Purini 2010, 311−22). Zasilna in stalna stanovanja za begun-
ce oziroma optante iz Istre so s finančno podporo Italije na Tržaškem gra-
dili že od leta 1950.
Gradnje za begunce so se povečale po letu 1954 in trajale do leta 1967,
ko se je proces narodne melioracije idejno zaključil. Na Tržaškem se je v
okviru tega političnega načrta stalno naselilo skoraj 70.000 istrskih in dal-
matinskih beguncev. V ta namen je bilo v slovenskih okoliških vaseh raz-
laščenih preko 100 hektarov zasebnih zemljišč, uporabljenih pa je bilo tudi
50 hektarov »jusarskega« (skupnega vaškega) kmečkega sveta (Volk 2003,
23
in Jugoslavijo. Takrat je »eksodus«, do katerega je drugod v Istri prišlo po
letu 1947, množično zajel še del STO, ki je bil dodeljen Jugoslaviji, in prešel
v svojo zaključno fazo. Od konca vojne do leta 1958 se je s tega območja od-
selilo 28.000 oseb, od tega dve tretjini po oktobru 1953. Večina je bila op-
tantov, ki so izbrali italijansko državljanstvo na podlagi Spomenice o so-
glasju, številni pa so odšli tudi ilegalno. Približno 30 % je bilo Slovencev in
Hrvatov. Številni slovenski optanti so bili iz dela Cone A v Miljskih hribih,
ki je pripadla Jugoslaviji in je gospodarsko gravitirala proti Miljam in Trstu
(Troha 2000, 260–61; Lavrenčič 2012; Kalc 2019; Gombač 2005).
ZVU je že leta 1950 spremenila svojo politiko do istrskih beguncev
in v večji meri dopuščala njihovo načrtno naseljevanje na Tržaškem, ki ga
je izvajal proitalijanski tabor. K temu so prispevale volitve v coni A leta
1949 in v coni B leta 1950, ki so dobile značaj plebiscita za Italijo oziroma
Jugoslavijo. Prve so privedle do okrepitve vezi cone A STO z Italijo, volitve
ljudskih odborov v coni B leta 1950 pa so pospešile uvajanje socialistične-
ga reda v tem delu STO. Naseljevanje beguncev na Tržaškem se je povečalo,
ko je bilo po dogovoru med ZDA, Veliko Britanijo in Italijo leta 1952 ime-
novanje vodstvenega kadra civilnega aparata uprave cone A STO prepuš-
čeno italijanski vladi in njenemu političnemu vplivu, predvsem pa po pri-
ključitvi ozemlja cone A k Italiji (Purini 2010, 275−86; Panjek 2011, 116–17).
Italijanska lokalna in državna oblast sta takrat v obmestnem predelu
in slovenski okolici zgradili vrsto naselij za istrske begunce in s tem izpe-
ljali načrt narodne melioracije tržaškega območja. To je pomenilo name-
stitev italijanskega prebivalstva na slovenska območja za korekcijo etnične
karte in utrditev italijanstva ob vzhodni italijanski meji. Specifični cilj je bil
vzpostaviti kontinuiteto italijanske poselitve obmorskega pasu, ki so jo pre-
kinjale slovenske vasi med Devinom in Barkovljami. Begunska stanovanj-
ska naselja pa so nastala tudi v mestnih in predmestnih območjih z visoko
koncentracijo levičarsko usmerjenega delavstva (Volk 2003, 183–84, 203–4,
225–26, 262–72; Purini 2010, 311−22). Zasilna in stalna stanovanja za begun-
ce oziroma optante iz Istre so s finančno podporo Italije na Tržaškem gra-
dili že od leta 1950.
Gradnje za begunce so se povečale po letu 1954 in trajale do leta 1967,
ko se je proces narodne melioracije idejno zaključil. Na Tržaškem se je v
okviru tega političnega načrta stalno naselilo skoraj 70.000 istrskih in dal-
matinskih beguncev. V ta namen je bilo v slovenskih okoliških vaseh raz-
laščenih preko 100 hektarov zasebnih zemljišč, uporabljenih pa je bilo tudi
50 hektarov »jusarskega« (skupnega vaškega) kmečkega sveta (Volk 2003,
23
