Page 346 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 346
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
tičnih in ekonomskih razlogov, kot sta npr. sprejem skupnih ribiških po-
litik v Evropski uniji in vpeljava načela trajnostnega razvoja. Prišlo je do
sprememb gospodarskih panog ribolova in predelovanja rib v smeri pove-
zovanja ribištva z dopolnilnimi dejavnostmi, najpogosteje s kulinariko in
turizmom.
Čeprav je predstavljena etnografija zasidrana v ribiških pristaniščih
Kopra, Izole in Pirana, podatki pričajo o prepletenosti lokalnih, nacional-
nih, regionalnih in širše globalnih trendih in procesih. Koprsko ribiško
pristanišče se tako nahaja nedaleč stran od mednarodne Luke Koper, ki že
vrsto let gosti turizem križark, obenem pa luka postaja pomembno regio-
nalno tovorno pristanišče, ki daleč presega zgolj lokalne potrebe. Ribiške
ladje so zasidrane ob pomolu, ki je bil nedavno obnovljen in dvignjen, zato,
da bi ga ne zalivalo plimovanje morja, kar otežuje vkrcanje na barke, nama
pojasni Nino. Žensk, ki bi se ukvarjale z ribištvom, je zelo malo in v pri-
stanišču se jih redko sreča, razen kadar ne spremljajo moških na ribolovu.
Ribištvo tako še vedno velja za moški poklic, a tudi tu je mogoče najti iz-
jeme. Poleg občasne pomoči pri lovu, ekspertne vloge v ribiški pisarni, so-
delovanju pri delu v turizmu, izobraževanju in muzejih so po podatkih do
leta 2016 ženske delale tudi na tržnicah. V Kopru ni mogoče kupiti rib ne-
posredno od ribičev z barke, kot lahko to storijo obiskovalci ribiškega pri-
stanišča v sosednjem ribiškem mestu Izoli, ki je znano po nekdaj prisotni
predelovalni industriji. Čeprav se je iz izolskih dimnikov nehalo kaditi ob
koncu 80. let 20. stoletja, dokončno pa ob prehodu v kapitalistični gospo-
darski sistem po letu 1991, je obratovanje tovarne po drugi svetovni vojni v
spominu prebivalcev Izole še vedno živo. V obnovljenih ribiških pristani-
ščih v Kopru in Izoli lahko še vedno najdemo estetske kamnite mize in za-
boje za shranjevanje ribiške opreme.
V pristanišču v Izoli srečava nekaj moških, ki se danes zgolj občasno
ukvarjajo z ribištvom. Zaradi pičlega ulova so številni prisiljeni kombini-
rati ribolovno dejavnost z drugimi dejavnostmi, kot so prevoz turistov, ri-
biški pikniki in drugi izleti. Rib je namreč v slovenskem morju vse manj pa
tudi nerešeno vprašanje morske meje med Slovenijo in Hrvaško je doda-
lo svoj davek. Nekateri ribiči so se zaradi tega usmerili tudi v školjkarstvo
– gojenje pedočev in ladink, tisti najprodornejši pa v gojenje ostrig. Redki
so dobre volje in se neradi spustijo v pogovor z naključnimi radovedneži.
Etnografska vprašanja o ulovu in meji ostajajo v takšnem vzdušju večkrat
neodgovorjena in zavrnjena z vprašanjem, če morda provocirava s politiko.
344
tičnih in ekonomskih razlogov, kot sta npr. sprejem skupnih ribiških po-
litik v Evropski uniji in vpeljava načela trajnostnega razvoja. Prišlo je do
sprememb gospodarskih panog ribolova in predelovanja rib v smeri pove-
zovanja ribištva z dopolnilnimi dejavnostmi, najpogosteje s kulinariko in
turizmom.
Čeprav je predstavljena etnografija zasidrana v ribiških pristaniščih
Kopra, Izole in Pirana, podatki pričajo o prepletenosti lokalnih, nacional-
nih, regionalnih in širše globalnih trendih in procesih. Koprsko ribiško
pristanišče se tako nahaja nedaleč stran od mednarodne Luke Koper, ki že
vrsto let gosti turizem križark, obenem pa luka postaja pomembno regio-
nalno tovorno pristanišče, ki daleč presega zgolj lokalne potrebe. Ribiške
ladje so zasidrane ob pomolu, ki je bil nedavno obnovljen in dvignjen, zato,
da bi ga ne zalivalo plimovanje morja, kar otežuje vkrcanje na barke, nama
pojasni Nino. Žensk, ki bi se ukvarjale z ribištvom, je zelo malo in v pri-
stanišču se jih redko sreča, razen kadar ne spremljajo moških na ribolovu.
Ribištvo tako še vedno velja za moški poklic, a tudi tu je mogoče najti iz-
jeme. Poleg občasne pomoči pri lovu, ekspertne vloge v ribiški pisarni, so-
delovanju pri delu v turizmu, izobraževanju in muzejih so po podatkih do
leta 2016 ženske delale tudi na tržnicah. V Kopru ni mogoče kupiti rib ne-
posredno od ribičev z barke, kot lahko to storijo obiskovalci ribiškega pri-
stanišča v sosednjem ribiškem mestu Izoli, ki je znano po nekdaj prisotni
predelovalni industriji. Čeprav se je iz izolskih dimnikov nehalo kaditi ob
koncu 80. let 20. stoletja, dokončno pa ob prehodu v kapitalistični gospo-
darski sistem po letu 1991, je obratovanje tovarne po drugi svetovni vojni v
spominu prebivalcev Izole še vedno živo. V obnovljenih ribiških pristani-
ščih v Kopru in Izoli lahko še vedno najdemo estetske kamnite mize in za-
boje za shranjevanje ribiške opreme.
V pristanišču v Izoli srečava nekaj moških, ki se danes zgolj občasno
ukvarjajo z ribištvom. Zaradi pičlega ulova so številni prisiljeni kombini-
rati ribolovno dejavnost z drugimi dejavnostmi, kot so prevoz turistov, ri-
biški pikniki in drugi izleti. Rib je namreč v slovenskem morju vse manj pa
tudi nerešeno vprašanje morske meje med Slovenijo in Hrvaško je doda-
lo svoj davek. Nekateri ribiči so se zaradi tega usmerili tudi v školjkarstvo
– gojenje pedočev in ladink, tisti najprodornejši pa v gojenje ostrig. Redki
so dobre volje in se neradi spustijo v pogovor z naključnimi radovedneži.
Etnografska vprašanja o ulovu in meji ostajajo v takšnem vzdušju večkrat
neodgovorjena in zavrnjena z vprašanjem, če morda provocirava s politiko.
344
