Page 349 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 349
ribištvo v najsevernejšem zalivu mediterana: primer slovenije
Francoz Emile Louis Roullet kupil del zemljišča in obale v Izoli, kjer je za-
čela delovati družba Société générale française CA in zgradila prvo tovar-
no za predelavo rib, vrtnin, zelenjave in sadja (Terčon 1990, 123). V tovar-
ni so proizvajali konzerve sardin, jegulj, graha in mesa, ribe pa so kupovali
od lokalnih ribičev in jih uvažali tudi iz tujine (npr. jegulje iz Beneške la-
gune in slanike z Norveške). Konzervirane slive, uvožene iz Bosne, so se
dobro prodajale predvsem v Angliji. V tovarni so izdelovali tudi gnojilo iz
ribjih ostankov, ki so ga prodajali na Dunaj (Kramar 1988). Francosko to-
varno, kot so jo ljudje imenovali, je kasneje odkupila Anglo-avstrijska ban-
ka iz Trsta, tovarna pa je uspešno delovala do prve svetovne vojne. Po vojni
se je preimenovala v Ampeleo.
Drugo večjo tovarno v Izoli, znano kot Arrigoni (kasneje pa kot Argo
in Droga), je leta 1881 ustanovil dunajski podjetnik Carlo Werhanek, či-
gar družba je tovarno predelovalne ribje industrije ustanovila že leta 1867 v
Devinu pri Trstu. Poleg teh dveh večjih tovarn, ki sta z ruševinami še vedno
prisotni v prostoru, opazimo še tretjo tovarno Degrassi (kjer se danes na-
hajajo prostori podjetja Riba). Kasneje so se razvile še druge tovarne, kot so
Troian, Noerdlinger, Delise, D'Agostini in Società Italiana. Med prvo sve-
tovno vojno se je proizvodnja v večini tovarn za konzerviranje rib ustavi-
la, po vojni pa so zopet pričele z delovanjem. Leta 1938 je začela delovati to-
varna Ampelea, ki je konzervirala ribe, kot so skuše, sardoni in tune. Poleg
ribjih konzerv je proizvajala tudi ribje olje, ribjo moko, ribje filete uvoženih
rib, marmelado, konzervirali pa so tudi zelenjavo, slane inčune, paradižnik
in paradižnikovo mezgo. V Izoli je Ampelea zgradila tudi ladjedelnico in
ustanovila lastno ribiško ladjevje, ki je že leta 1939 imelo 32 ladij, na katerih
so bili zaposleni predvsem ribiči iz Izole (Terčon 1990, 124–25).
Tudi tovarna Arrigoni je leta 1941 ustanovila svojo ribiško floto, ki je
prav tako zaposlovala Izolane in prebivalce iz okolice. Ladje Arrigonija so
kasneje prešle v last podjetja Riba, d. d. Riba, d. d., je od leta 1948 do leta 1951,
ko je njeno ladjevje prevzela Istria Pesca, oskrbovala tovarno Arrigoni z ri-
bami. Tovarna Riba, d. d., je nato z ribjo preskrbo nadaljevala še do leta 1954,
ko je zaradi konkurence državnih podjetij Riba Izola in Ribič Piran Riba, d.
d. dokončno prešla v likvidacijo. Vsi ribiči izolske Ribe, d. d., naj bi bili ita-
lijansko govoreči Izolani, ki so po letu 1954 zaradi nove politične situacije
(aneksacija) začeli množično odhajati, zaradi česar so omenjene družbe os-
tale brez glavnine delavcev. Na področje obalnih mest so se začeli priseljeva-
ti ljudje iz vse Slovenije in iz hrvaških istrskih obalnih mest, npr. iz Funtane,
kot tudi iz drugih krajev, z znatnim številom iz Dalmacije (Terčon 1990).
347
Francoz Emile Louis Roullet kupil del zemljišča in obale v Izoli, kjer je za-
čela delovati družba Société générale française CA in zgradila prvo tovar-
no za predelavo rib, vrtnin, zelenjave in sadja (Terčon 1990, 123). V tovar-
ni so proizvajali konzerve sardin, jegulj, graha in mesa, ribe pa so kupovali
od lokalnih ribičev in jih uvažali tudi iz tujine (npr. jegulje iz Beneške la-
gune in slanike z Norveške). Konzervirane slive, uvožene iz Bosne, so se
dobro prodajale predvsem v Angliji. V tovarni so izdelovali tudi gnojilo iz
ribjih ostankov, ki so ga prodajali na Dunaj (Kramar 1988). Francosko to-
varno, kot so jo ljudje imenovali, je kasneje odkupila Anglo-avstrijska ban-
ka iz Trsta, tovarna pa je uspešno delovala do prve svetovne vojne. Po vojni
se je preimenovala v Ampeleo.
Drugo večjo tovarno v Izoli, znano kot Arrigoni (kasneje pa kot Argo
in Droga), je leta 1881 ustanovil dunajski podjetnik Carlo Werhanek, či-
gar družba je tovarno predelovalne ribje industrije ustanovila že leta 1867 v
Devinu pri Trstu. Poleg teh dveh večjih tovarn, ki sta z ruševinami še vedno
prisotni v prostoru, opazimo še tretjo tovarno Degrassi (kjer se danes na-
hajajo prostori podjetja Riba). Kasneje so se razvile še druge tovarne, kot so
Troian, Noerdlinger, Delise, D'Agostini in Società Italiana. Med prvo sve-
tovno vojno se je proizvodnja v večini tovarn za konzerviranje rib ustavi-
la, po vojni pa so zopet pričele z delovanjem. Leta 1938 je začela delovati to-
varna Ampelea, ki je konzervirala ribe, kot so skuše, sardoni in tune. Poleg
ribjih konzerv je proizvajala tudi ribje olje, ribjo moko, ribje filete uvoženih
rib, marmelado, konzervirali pa so tudi zelenjavo, slane inčune, paradižnik
in paradižnikovo mezgo. V Izoli je Ampelea zgradila tudi ladjedelnico in
ustanovila lastno ribiško ladjevje, ki je že leta 1939 imelo 32 ladij, na katerih
so bili zaposleni predvsem ribiči iz Izole (Terčon 1990, 124–25).
Tudi tovarna Arrigoni je leta 1941 ustanovila svojo ribiško floto, ki je
prav tako zaposlovala Izolane in prebivalce iz okolice. Ladje Arrigonija so
kasneje prešle v last podjetja Riba, d. d. Riba, d. d., je od leta 1948 do leta 1951,
ko je njeno ladjevje prevzela Istria Pesca, oskrbovala tovarno Arrigoni z ri-
bami. Tovarna Riba, d. d., je nato z ribjo preskrbo nadaljevala še do leta 1954,
ko je zaradi konkurence državnih podjetij Riba Izola in Ribič Piran Riba, d.
d. dokončno prešla v likvidacijo. Vsi ribiči izolske Ribe, d. d., naj bi bili ita-
lijansko govoreči Izolani, ki so po letu 1954 zaradi nove politične situacije
(aneksacija) začeli množično odhajati, zaradi česar so omenjene družbe os-
tale brez glavnine delavcev. Na področje obalnih mest so se začeli priseljeva-
ti ljudje iz vse Slovenije in iz hrvaških istrskih obalnih mest, npr. iz Funtane,
kot tudi iz drugih krajev, z znatnim številom iz Dalmacije (Terčon 1990).
347
