Page 78 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Vice versa, dopolnjujejo jih najdbe predmetov, izvirajočih iz egejskega sve-
ta v latenskih kontekstih. Če je njihova absolutna kronološka pozicija lahko
vedno manj predmet razprave, postaja njihova interpretacija vedno spor-
nejša. Na obeh straneh velike ločnice – tako v prazgodovinskem evrop-
skem kot tudi v klasičnem sredozemskem svetu – delujoči arheologi so te
predmete tradicionalno interpretirali kot vojni plen ali najemniško plači-
lo (Szabó 1996, 21; Schönfelder 2007). Šele nedavno pa se je začelo razmi-
šljati o diplomatskih darilih, ki so po ustaljenih trgovskih poteh povezova-
la družbene elite različnih skupnosti (Blečić Kavur in Kavur 2010; Kavur
in Blečić Kavur 2018; Rustoiu in Egri 2010, 221). Toda, tovrstno razmišlja-
nje je bilo izoblikovano že veliko prej – vendar spregledano. Že na začet-
ku sedemdesetih je v članku o kulturnih kontaktih med madžarskim žele-
znodobnim (keltskim) kulturnim področjem in grškim svetom izpostavila
v zvezi s kantharosom iz Szoba I. Bognár-Kutzián (1971, 145). Presenečeno
je opomnila, da kantharos, kot najlepši primer stikov med tema dvema sve-
tovoma v desetletjih, ni vzpodbudil interesa ne madžarske niti mednaro-
dne javnosti, ter nanizala tri ključna vprašanja, povezana s slednjim, na
katera bi bilo potrebno čim prej odgovoriti. Zanimale so jo natančna da-
tacija tega tipa posode, definicija delavnice, ki ga je izdelala oziroma nje-
gov prototip, in seveda pot, po kateri je prišel iz egejskega prostora do ko-
lena Donave. Navedla je nekaj grobov v Makedoniji in Trakiji, kjer so bili
odkriti podobni kantharosi, izdelani iz srebra, in na osnovi njihovih konte-
kstov najdbo datirala v drugo polovico 4. stoletja pr. n. št. ali v vsakem pri-
meru v čas pred letom 300 pr. n. št. Še več, čeprav naj bi glede na kerami-
ko druge najdbe sodile v drugo polovico 3. in prvo polovico 2. stoletja pr. n.
št., je menila, da tako dolgo zadrževanje v obtoku ni verjetno. S tem je tudi
sklenila, da je datiranje prav bronastih kantharosov ključnega pomena za
natančno absolutno datiranje latenske kulture Karpatskega bazena in cen-
tralne Evrope (Bognár-Kutzián 1971, 145–46). Kantharos iz Szoba ni bil edi-
ni primerek, pri katerem je prihajalo do kontradikcije med prazgodovinsko
evropsko ter grško kronologijo. Zato se je navezala na najdbo nanogvic iz
Isthmije tako, da je izpostavila vprašanje starosti konteksta njihovega od-
kritja, ki bi moralo biti starejše od 3. stoletja pr. n. št. S tem je celo poka-
zala, da ima srednjeevropska stopnja Lt C velike kronološke diskrepance.
Domnevala je, da smo v karpatskem bazenu priča horizontu stikov med
keltskim in grškim svetom, starejših od bajeslovnega pohoda proti Delfom
(Bognár-Kutzián 1971, 146–47).
76
Vice versa, dopolnjujejo jih najdbe predmetov, izvirajočih iz egejskega sve-
ta v latenskih kontekstih. Če je njihova absolutna kronološka pozicija lahko
vedno manj predmet razprave, postaja njihova interpretacija vedno spor-
nejša. Na obeh straneh velike ločnice – tako v prazgodovinskem evrop-
skem kot tudi v klasičnem sredozemskem svetu – delujoči arheologi so te
predmete tradicionalno interpretirali kot vojni plen ali najemniško plači-
lo (Szabó 1996, 21; Schönfelder 2007). Šele nedavno pa se je začelo razmi-
šljati o diplomatskih darilih, ki so po ustaljenih trgovskih poteh povezova-
la družbene elite različnih skupnosti (Blečić Kavur in Kavur 2010; Kavur
in Blečić Kavur 2018; Rustoiu in Egri 2010, 221). Toda, tovrstno razmišlja-
nje je bilo izoblikovano že veliko prej – vendar spregledano. Že na začet-
ku sedemdesetih je v članku o kulturnih kontaktih med madžarskim žele-
znodobnim (keltskim) kulturnim področjem in grškim svetom izpostavila
v zvezi s kantharosom iz Szoba I. Bognár-Kutzián (1971, 145). Presenečeno
je opomnila, da kantharos, kot najlepši primer stikov med tema dvema sve-
tovoma v desetletjih, ni vzpodbudil interesa ne madžarske niti mednaro-
dne javnosti, ter nanizala tri ključna vprašanja, povezana s slednjim, na
katera bi bilo potrebno čim prej odgovoriti. Zanimale so jo natančna da-
tacija tega tipa posode, definicija delavnice, ki ga je izdelala oziroma nje-
gov prototip, in seveda pot, po kateri je prišel iz egejskega prostora do ko-
lena Donave. Navedla je nekaj grobov v Makedoniji in Trakiji, kjer so bili
odkriti podobni kantharosi, izdelani iz srebra, in na osnovi njihovih konte-
kstov najdbo datirala v drugo polovico 4. stoletja pr. n. št. ali v vsakem pri-
meru v čas pred letom 300 pr. n. št. Še več, čeprav naj bi glede na kerami-
ko druge najdbe sodile v drugo polovico 3. in prvo polovico 2. stoletja pr. n.
št., je menila, da tako dolgo zadrževanje v obtoku ni verjetno. S tem je tudi
sklenila, da je datiranje prav bronastih kantharosov ključnega pomena za
natančno absolutno datiranje latenske kulture Karpatskega bazena in cen-
tralne Evrope (Bognár-Kutzián 1971, 145–46). Kantharos iz Szoba ni bil edi-
ni primerek, pri katerem je prihajalo do kontradikcije med prazgodovinsko
evropsko ter grško kronologijo. Zato se je navezala na najdbo nanogvic iz
Isthmije tako, da je izpostavila vprašanje starosti konteksta njihovega od-
kritja, ki bi moralo biti starejše od 3. stoletja pr. n. št. S tem je celo poka-
zala, da ima srednjeevropska stopnja Lt C velike kronološke diskrepance.
Domnevala je, da smo v karpatskem bazenu priča horizontu stikov med
keltskim in grškim svetom, starejših od bajeslovnega pohoda proti Delfom
(Bognár-Kutzián 1971, 146–47).
76
