Page 74 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 74
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ženskem grobu 157 z istega najdišča (Martin-Kilcher 1973, 31, Abb. 8), ki pa
kljub reprodukciji v besedilu sicer ni bil komentiran, je pa bil na tabeli uvr-
ščen v stopnjo Lt B2 oziroma horizont L/P po Hodsonu (Martin-Kilcher
1973, 27, Abb. 2). Avtorica je že takrat jasno pokazala, da se navada nošenja
asimetričnih nanogvic med posameznimi najdišči močno razlikuje, prav
tako pa je navedla, da naj bi svoj vrhunec doživela ob koncu stopnje Lt B2
in počasi zamrla v stopnji Lt C (Martin-Kilcher 1973, 27).
Vrstile pa so se tudi razprave, ki so precizirale starost in pojavljanje to-
vrstnega nakita – na madžarskem najdišču Ludas-Varjú-Dűlő je bila ore-
hasta nanogvica odkrita med ostalim v grobu 1282, ki je bil uvrščen v 5. ho-
rizont grobišča oziroma v konec stopnje Lt B (Szabó in Tankó 2006, 332–33,
Fig. 5, 8). Orehaste nanogvice z osmimi odebelitvami nekoliko drugačne-
ga tipa, s tanjšo sedlasto povezavo, z drugačnim zaklepom in s kovinskim
trakom na notranji strani so bile odkrite tudi v grobovih 124 in 126 z naj-
dišča Maňa na Slovaškem (Benadik 1983, 55–60, 129, 131, Taf. XLVI, 3–4;
Taf. XLVIII, 1, 4), kjer jih lahko datiramo v pozno stopnjo Lt B. Za datira-
nje uporabe orehastega nakita na področju Romunije je pomembna najdba
iz groba 108 z grobišča Pişcolt, kjer je bila zraven dveh orehastih nanogvic
s 7 odebelitvami med drugimi pridatki odkrita tudi za starejše latensko
obdobje značilna ovratnica s ploščicami (Németi 1992, Fig. 18, 9–11; Szabó
1983, Taf. XV, 5–6). Na drugi strani pa sta bili podobni nanogvici odkriti
v skeletnem grobu številka 1 iz Dindeştija skupaj s fibulo srednje latenske
sheme (Zirra 1971, 532–33, 545, Abb. 3, 11, Abb. 7, 1–2). Pri analizi kronologije
grobov na grobišču Maňa na Slovaškem je Benadik grobove, ki so vsebovali
orehast nakit, zaradi pogoste prisotnosti žičnatih fibul srednjelatenske she-
me prav tako uvrstil v stopnjo Lt C1 (Benadik 1978, 407, Abb. 20). Primerki s
šestimi odebelitvami z različnimi oblikami notranjih trakov in zaklepov so
znani iz groba 564 iz Hornega Jatova (Benadik, Vlček in Ambros 1957, Taf.
XIV, 2–3) in iz groba 1 z Dvorov nad Žitavou (Benadik, Vlček in Ambros
1957, Taf. XXVII, 3, 8), kjer jih na podlagi drugih pridatkov prav tako lahko
datiramo v stopnjo Lt C1.
Poglaviten prispevek k sistematiki kronološkega razmišljanja na pro-
storu med osrednjo ter jugovzhodno Evropo je monumentalna razprava o
steklenem nakitu iz Manchinga, ki jo je objavil Gebhard. Orehast nakit po
njegovem mnenju predstavlja eno izmed poglavitnih poznih nakitnih ob-
lik starejšega latenskega obdobja, uvrščenih v njegova horizonta 4 in 5, ki se
spreminja in razvija še v mlajšem, srednjelatenskem, horizontu 6. Pri tem
je pokazal, da se spreminja tudi višina odebelitev gladkih orehastih pred-
72
ženskem grobu 157 z istega najdišča (Martin-Kilcher 1973, 31, Abb. 8), ki pa
kljub reprodukciji v besedilu sicer ni bil komentiran, je pa bil na tabeli uvr-
ščen v stopnjo Lt B2 oziroma horizont L/P po Hodsonu (Martin-Kilcher
1973, 27, Abb. 2). Avtorica je že takrat jasno pokazala, da se navada nošenja
asimetričnih nanogvic med posameznimi najdišči močno razlikuje, prav
tako pa je navedla, da naj bi svoj vrhunec doživela ob koncu stopnje Lt B2
in počasi zamrla v stopnji Lt C (Martin-Kilcher 1973, 27).
Vrstile pa so se tudi razprave, ki so precizirale starost in pojavljanje to-
vrstnega nakita – na madžarskem najdišču Ludas-Varjú-Dűlő je bila ore-
hasta nanogvica odkrita med ostalim v grobu 1282, ki je bil uvrščen v 5. ho-
rizont grobišča oziroma v konec stopnje Lt B (Szabó in Tankó 2006, 332–33,
Fig. 5, 8). Orehaste nanogvice z osmimi odebelitvami nekoliko drugačne-
ga tipa, s tanjšo sedlasto povezavo, z drugačnim zaklepom in s kovinskim
trakom na notranji strani so bile odkrite tudi v grobovih 124 in 126 z naj-
dišča Maňa na Slovaškem (Benadik 1983, 55–60, 129, 131, Taf. XLVI, 3–4;
Taf. XLVIII, 1, 4), kjer jih lahko datiramo v pozno stopnjo Lt B. Za datira-
nje uporabe orehastega nakita na področju Romunije je pomembna najdba
iz groba 108 z grobišča Pişcolt, kjer je bila zraven dveh orehastih nanogvic
s 7 odebelitvami med drugimi pridatki odkrita tudi za starejše latensko
obdobje značilna ovratnica s ploščicami (Németi 1992, Fig. 18, 9–11; Szabó
1983, Taf. XV, 5–6). Na drugi strani pa sta bili podobni nanogvici odkriti
v skeletnem grobu številka 1 iz Dindeştija skupaj s fibulo srednje latenske
sheme (Zirra 1971, 532–33, 545, Abb. 3, 11, Abb. 7, 1–2). Pri analizi kronologije
grobov na grobišču Maňa na Slovaškem je Benadik grobove, ki so vsebovali
orehast nakit, zaradi pogoste prisotnosti žičnatih fibul srednjelatenske she-
me prav tako uvrstil v stopnjo Lt C1 (Benadik 1978, 407, Abb. 20). Primerki s
šestimi odebelitvami z različnimi oblikami notranjih trakov in zaklepov so
znani iz groba 564 iz Hornega Jatova (Benadik, Vlček in Ambros 1957, Taf.
XIV, 2–3) in iz groba 1 z Dvorov nad Žitavou (Benadik, Vlček in Ambros
1957, Taf. XXVII, 3, 8), kjer jih na podlagi drugih pridatkov prav tako lahko
datiramo v stopnjo Lt C1.
Poglaviten prispevek k sistematiki kronološkega razmišljanja na pro-
storu med osrednjo ter jugovzhodno Evropo je monumentalna razprava o
steklenem nakitu iz Manchinga, ki jo je objavil Gebhard. Orehast nakit po
njegovem mnenju predstavlja eno izmed poglavitnih poznih nakitnih ob-
lik starejšega latenskega obdobja, uvrščenih v njegova horizonta 4 in 5, ki se
spreminja in razvija še v mlajšem, srednjelatenskem, horizontu 6. Pri tem
je pokazal, da se spreminja tudi višina odebelitev gladkih orehastih pred-
72
