Page 76 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Poleg vzorca orehastega nakita, ki ga je na področju Madžarske zbrala
A. Masse, nam vpogled v novo količino dostopnih najdb nudijo tudi rezul-
tati metalografskih analiz obročastega nakita na Češkem, kjer je bilo ana-
liziranih kar 118 vzorcev, izvirajočih iz nakita s štirimi odebelitvami na te-
lesu, ter dvema na zaporki in s sedlastimi prehodi (Sankot 2002, 342, Abb.
13). Predvsem pa je v sistematični pregled vsega obročastega nakita orehaste
nanogvice s področja Slovaške uvrstil J. Bujna. Pokazal je zlasti na izjemno
oblikovno variabilnost orehastega nakita, pri čemer je za osnovne kriteri-
je analize za razliko od Krämerja vzel obliko, velikost ter število odebelitev.
Pri vprašanju njihove kronologije je sprejel Gebhardovo mnenje in jih uvr-
stil v stopnjo Lt B2b oziroma pri tipu F3 dopustil možnost trajanja do pre-
hodnega horizonta Lt B2/C1. Pri tem izstopajo prav nanogvice podtipa F3-
A, ki imajo osem odebelitev in sedlast prehod, vendar jih na notranji strani
povezuje trak ter so sestavljene iz dveh delov po štiri odebelitve (Bujna 2005,
47–57). Bujna je pri opisovanju tovrstnega nakita ustvaril vplivno delitev, ki
so se je držali vsi avtorji v zadnjih dveh desetletjih. V svoji doktorski diser-
taciji M. Furman žal ni izkoristil interpretativnega potenciala nanogvic iz
Isthmije in je posledično v vseh kasnejših objavah razvoja obročastega na-
kita in sprememb nakitnih garnitur uporabljal zgolj srednjeevropsko rela-
tivno kronologijo (Furman 2009; 2012; 2014). Podobno metodologijo je iz-
brala tudi N. B. Fábry, ki je pri svojih razpravah (s poudarkom na mlajših
nanogvicah s 4 in 3 odebelitvami) v relativno in absolutno kronološkem
smislu obdržala Gebhardove okvire (Fábry 2012; 2016).
Če poskušamo povzeti kronologijo razprav, povezanih z odkritjem in
interpretacijo nanogvic iz Isthmije, ter njihovo vlogo pri razpravah o kro-
nologiji orehastega nakita (in mlajše železne dobe nasploh), lahko zaključi-
mo, da so bila predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja obdobje,
ko so avtorji najdbo poskušali razumeti kot primarni, ne zgolj arheološki,
ampak tudi zgodovinski vir, vir, ki lahko pojasni kronologijo ter potek pro-
cesov kulturnih stikov. Naslednji dve desetletji so se v Evropi zgolj kopičile
nove najdbe, ni pa bilo toliko poskusov vzpostavitve kronoloških mostov –
kot da se je evropska arheologija začela vedno bolj oddaljevati od helenske-
ga in helenističnega sveta. Obdobje se je zaključilo z objavo kompleksnega
poskusa sinhronizacije kronologij Gebharda, ki pa je v svojem jedru teme-
ljila na nekaterih domnevah oziroma na nasilnem pripisovanju nekaterih
starejših najdb iz zgodovinskih virov znanemu dogodku, ko so Kelti vdrli
proti jugu v samo osrčje grškega sveta. Kronologija je v uporabi, pa ne zato,
ker bi bila pravilna, ampak zato, ker je priročna, ostala do danes. Drugo
74
Poleg vzorca orehastega nakita, ki ga je na področju Madžarske zbrala
A. Masse, nam vpogled v novo količino dostopnih najdb nudijo tudi rezul-
tati metalografskih analiz obročastega nakita na Češkem, kjer je bilo ana-
liziranih kar 118 vzorcev, izvirajočih iz nakita s štirimi odebelitvami na te-
lesu, ter dvema na zaporki in s sedlastimi prehodi (Sankot 2002, 342, Abb.
13). Predvsem pa je v sistematični pregled vsega obročastega nakita orehaste
nanogvice s področja Slovaške uvrstil J. Bujna. Pokazal je zlasti na izjemno
oblikovno variabilnost orehastega nakita, pri čemer je za osnovne kriteri-
je analize za razliko od Krämerja vzel obliko, velikost ter število odebelitev.
Pri vprašanju njihove kronologije je sprejel Gebhardovo mnenje in jih uvr-
stil v stopnjo Lt B2b oziroma pri tipu F3 dopustil možnost trajanja do pre-
hodnega horizonta Lt B2/C1. Pri tem izstopajo prav nanogvice podtipa F3-
A, ki imajo osem odebelitev in sedlast prehod, vendar jih na notranji strani
povezuje trak ter so sestavljene iz dveh delov po štiri odebelitve (Bujna 2005,
47–57). Bujna je pri opisovanju tovrstnega nakita ustvaril vplivno delitev, ki
so se je držali vsi avtorji v zadnjih dveh desetletjih. V svoji doktorski diser-
taciji M. Furman žal ni izkoristil interpretativnega potenciala nanogvic iz
Isthmije in je posledično v vseh kasnejših objavah razvoja obročastega na-
kita in sprememb nakitnih garnitur uporabljal zgolj srednjeevropsko rela-
tivno kronologijo (Furman 2009; 2012; 2014). Podobno metodologijo je iz-
brala tudi N. B. Fábry, ki je pri svojih razpravah (s poudarkom na mlajših
nanogvicah s 4 in 3 odebelitvami) v relativno in absolutno kronološkem
smislu obdržala Gebhardove okvire (Fábry 2012; 2016).
Če poskušamo povzeti kronologijo razprav, povezanih z odkritjem in
interpretacijo nanogvic iz Isthmije, ter njihovo vlogo pri razpravah o kro-
nologiji orehastega nakita (in mlajše železne dobe nasploh), lahko zaključi-
mo, da so bila predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja obdobje,
ko so avtorji najdbo poskušali razumeti kot primarni, ne zgolj arheološki,
ampak tudi zgodovinski vir, vir, ki lahko pojasni kronologijo ter potek pro-
cesov kulturnih stikov. Naslednji dve desetletji so se v Evropi zgolj kopičile
nove najdbe, ni pa bilo toliko poskusov vzpostavitve kronoloških mostov –
kot da se je evropska arheologija začela vedno bolj oddaljevati od helenske-
ga in helenističnega sveta. Obdobje se je zaključilo z objavo kompleksnega
poskusa sinhronizacije kronologij Gebharda, ki pa je v svojem jedru teme-
ljila na nekaterih domnevah oziroma na nasilnem pripisovanju nekaterih
starejših najdb iz zgodovinskih virov znanemu dogodku, ko so Kelti vdrli
proti jugu v samo osrčje grškega sveta. Kronologija je v uporabi, pa ne zato,
ker bi bila pravilna, ampak zato, ker je priročna, ostala do danes. Drugo
74
