Page 27 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 27
Obdobje po drugi svetovni vojni 1
začetnic otroške onkologije v svetu in se je po daljšem bivanju v zda in
na Švedskem vrnila domov.
Pomembne so bile raziskave tudi na drugih področjih, denimo v psihi-
atriji, kjer se je Lev Milčinski med drugim posvečal problematiki samo-
morilnosti. Psiholog Anton Trstenjak se je ukvarjal s širokim spektrom
psiholoških tematik in raziskoval na področjih tako klinične kot ekspe-
rimentalne psihologije ter psihologije ustvarjalnosti. Veliko uveljavlje-
nih raziskovalcev se je posvečalo študijem slovenske literature in jezika,
najvidnejši predstavnik tega področja je bil jezikoslovec Jože Toporišič.
Na področju zgodovine je Bogo Grafenauer sprožil živahno debato o iz-
voru Slovanov. V teologiji se je Jože Krašovec usmeril v raziskave etike
človeških odločitev. Ekonomist Aleksander Bajt je sodeloval pri razisko-
vanju ekonomskih predvidevanj in postavil temelje kvantitativni meto-
di ekonomske analize.
Slovenska znanost po drugi svetovni vojni se je torej pospešeno raz-
vijala, o njenih akterjih pa lahko več izveste, denimo, iz pogovorov z
njimi v knjigi Strast po znanju in spoznavanju dr. Edvarda Kobala (Kobal,
2003). Znanstveno dogajanje v obdobju slovenskega osamosvajanja je
bilo bogato in živahno, številni slovenski znanstveniki z različnih po-
dročij pa prodorni in tudi mednarodno uveljavljeni. Eden od razlogov
za to je tudi znatno število znanstvenih ustanov, ki so nastale v času
do leta 1991. Prva, Univerza v Ljubljani, je bila ustanovljena leta 1919,
leta 1938 ji je sledila s a z u in leta 1975 Univerza v Mariboru. Po drugi
svetovni vojni smo dobili Institut »Jožef Stefan«, Znanstvenorazisko-
valni center sa z u in Kemijski inštitut ter leta 1990 Nacionalni inštitut
za biologijo, delovalo pa je tudi preko trideset manjših inštitutov. Velik
raziskovalni potencial je imel Univerzitetni klinični center v Ljubljani,
ki je bil zgrajen leta 1975.
Šifrant raziskovalnih področij slovenske znanosti iz leta 1991 prika-
zuje njihovo veliko razvejanost: naravoslovno-matematične vede (ma-
tematika, informacijski sistem in programiranje, astronomija, geofizi-
ka, kemija, biologija, geologija in mineralogija, fizikalna geografija, fi-
zika), tehniške vede (rudarstvo, črna metalurgija, barvna metalurgija,
uporabna geologija in uporabna geofizika, elektrotehnika, elektronika
in avtomatika, strojništvo z ladjedelništvom, gradbeništvo, geodezija,
arhitektura, živilska tehnologija, tekstilna tehnologija, kemijska tehno-
logija, transport), medicinske vede (medicina, stomatologija, farmaci-
ja), biotehniške vede (poljedelstvo, sadjarstvo, vinogradništvo, gozdar-
stvo in hortikultura, živinoreja, ribolov, veterinarstvo), družboslovne
25
začetnic otroške onkologije v svetu in se je po daljšem bivanju v zda in
na Švedskem vrnila domov.
Pomembne so bile raziskave tudi na drugih področjih, denimo v psihi-
atriji, kjer se je Lev Milčinski med drugim posvečal problematiki samo-
morilnosti. Psiholog Anton Trstenjak se je ukvarjal s širokim spektrom
psiholoških tematik in raziskoval na področjih tako klinične kot ekspe-
rimentalne psihologije ter psihologije ustvarjalnosti. Veliko uveljavlje-
nih raziskovalcev se je posvečalo študijem slovenske literature in jezika,
najvidnejši predstavnik tega področja je bil jezikoslovec Jože Toporišič.
Na področju zgodovine je Bogo Grafenauer sprožil živahno debato o iz-
voru Slovanov. V teologiji se je Jože Krašovec usmeril v raziskave etike
človeških odločitev. Ekonomist Aleksander Bajt je sodeloval pri razisko-
vanju ekonomskih predvidevanj in postavil temelje kvantitativni meto-
di ekonomske analize.
Slovenska znanost po drugi svetovni vojni se je torej pospešeno raz-
vijala, o njenih akterjih pa lahko več izveste, denimo, iz pogovorov z
njimi v knjigi Strast po znanju in spoznavanju dr. Edvarda Kobala (Kobal,
2003). Znanstveno dogajanje v obdobju slovenskega osamosvajanja je
bilo bogato in živahno, številni slovenski znanstveniki z različnih po-
dročij pa prodorni in tudi mednarodno uveljavljeni. Eden od razlogov
za to je tudi znatno število znanstvenih ustanov, ki so nastale v času
do leta 1991. Prva, Univerza v Ljubljani, je bila ustanovljena leta 1919,
leta 1938 ji je sledila s a z u in leta 1975 Univerza v Mariboru. Po drugi
svetovni vojni smo dobili Institut »Jožef Stefan«, Znanstvenorazisko-
valni center sa z u in Kemijski inštitut ter leta 1990 Nacionalni inštitut
za biologijo, delovalo pa je tudi preko trideset manjših inštitutov. Velik
raziskovalni potencial je imel Univerzitetni klinični center v Ljubljani,
ki je bil zgrajen leta 1975.
Šifrant raziskovalnih področij slovenske znanosti iz leta 1991 prika-
zuje njihovo veliko razvejanost: naravoslovno-matematične vede (ma-
tematika, informacijski sistem in programiranje, astronomija, geofizi-
ka, kemija, biologija, geologija in mineralogija, fizikalna geografija, fi-
zika), tehniške vede (rudarstvo, črna metalurgija, barvna metalurgija,
uporabna geologija in uporabna geofizika, elektrotehnika, elektronika
in avtomatika, strojništvo z ladjedelništvom, gradbeništvo, geodezija,
arhitektura, živilska tehnologija, tekstilna tehnologija, kemijska tehno-
logija, transport), medicinske vede (medicina, stomatologija, farmaci-
ja), biotehniške vede (poljedelstvo, sadjarstvo, vinogradništvo, gozdar-
stvo in hortikultura, živinoreja, ribolov, veterinarstvo), družboslovne
25
