Page 91 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 91
Znanstvena odličnost 5
leta nastajajoči združitvi izgubila oba, ugledna raziskovalna univerza
in nič manj ugledni raziskovalni inštitut. In kaj sta z združitvijo prido-
bila? ki t je zdaj eden največjih izobraževalno-raziskovalnih centrov v
Evropi, ki skupno zaposluje okoli 8000 ljudi. Za več kot 20.000 študen-
tov pa je pomemben še podatek, da je ki t že v tem kratkem času izje-
mno napredoval na lestvicah najboljših univerz. Po merilih e u se med
tehniškimi univerzami uvršča na drugo mesto v Nemčiji in med prvih
deset v Uniji. S slovenskega zornega kota je skoraj nepredstavljiv tudi
proračun kit, saj presega 700 milijonov evrov. Toda Nemčija, ki se je že
otresla gospodarske krize in ki že nekaj let zagrizeno ustvarja odlične
univerzitetne in raziskovalne centre, bo svojo naložbo v ta mastodont
verjetno hitro upravičila.
Zakaj to omenjam? Zato, ker je na začetku letošnje pomladi že ka-
zalo, da bo tudi Slovenija dobila nekaj, kar bi lahko pogojno primerjali
s k i t, če že ne z velikim ameriškim vzornikom m i t. Ljubljanska uni-
verza je, kot je takrat zelo jasno povedal njen rektor – celo izjavo lahko
preberete v prispevku na tej strani –, želela s pridružitvijo štirih najve-
čjih raziskovalnih inštitutov izboljšati svoje mesto na lestvici najboljših
evropskih in svetovnih univerz, inštitutski raziskovalci pa bi s tem dobi-
li priložnost za enakopravno sodelovanje v doktorskih študijih. Seveda
bi se bilo z združitvijo večinskega dela raziskovalcev in raziskovalne in-
frastrukture v prestolnici bistveno lažje vključiti v velike mednarodne
raziskovalne projekte. Univerzi in inštitutom pa bi ob tem ostala tako
rekoč vsa avtonomija, tudi sedanja imena, morda bi jim inštituti dodali
le kratico ul.
Zdaj je že jasno, da te univerzitetno-inštitutske simbioze pri nas še ne
bo, je pa že nastala drugačna, namreč konzorcijska naveza prav tistih
inštitutov, ki jih je vabila ljubljanska univerza. Zakaj niso zagrabili za
trnek univerze, ki bi ga verjetno pred nekaj leti navdušeno sprejeli? Zdi
se, da še dvomijo o svoji enakopravnosti v okviru univerze, za kar ima-
jo verjetno nekaj tehtnih argumentov, med drugim vidnih iz prispevka
na tej strani, v katerem pišemo o konzorciju. Odločilno za (začasni) ne
snubitvi univerze pa je bržkone to, da lahko inštituti svoj poglavitni cilj,
izvajanje doktorskega študija, uresničijo tudi brez univerze, saj jim to
omogoča predvčerajšnjim sprejeta resolucija o nacionalnem programu
visokega šolstva.
Vprašanje, zakaj je inštitutski konzorcij nastal celo prej kot resolucij-
ski okvir zanj, verjetno zdaj sploh ni več bistveno. Morda le še za tiste,
ki bi želeli v tem najti politično ozadje. Konzorcij je pač jagoda na torti
89
leta nastajajoči združitvi izgubila oba, ugledna raziskovalna univerza
in nič manj ugledni raziskovalni inštitut. In kaj sta z združitvijo prido-
bila? ki t je zdaj eden največjih izobraževalno-raziskovalnih centrov v
Evropi, ki skupno zaposluje okoli 8000 ljudi. Za več kot 20.000 študen-
tov pa je pomemben še podatek, da je ki t že v tem kratkem času izje-
mno napredoval na lestvicah najboljših univerz. Po merilih e u se med
tehniškimi univerzami uvršča na drugo mesto v Nemčiji in med prvih
deset v Uniji. S slovenskega zornega kota je skoraj nepredstavljiv tudi
proračun kit, saj presega 700 milijonov evrov. Toda Nemčija, ki se je že
otresla gospodarske krize in ki že nekaj let zagrizeno ustvarja odlične
univerzitetne in raziskovalne centre, bo svojo naložbo v ta mastodont
verjetno hitro upravičila.
Zakaj to omenjam? Zato, ker je na začetku letošnje pomladi že ka-
zalo, da bo tudi Slovenija dobila nekaj, kar bi lahko pogojno primerjali
s k i t, če že ne z velikim ameriškim vzornikom m i t. Ljubljanska uni-
verza je, kot je takrat zelo jasno povedal njen rektor – celo izjavo lahko
preberete v prispevku na tej strani –, želela s pridružitvijo štirih najve-
čjih raziskovalnih inštitutov izboljšati svoje mesto na lestvici najboljših
evropskih in svetovnih univerz, inštitutski raziskovalci pa bi s tem dobi-
li priložnost za enakopravno sodelovanje v doktorskih študijih. Seveda
bi se bilo z združitvijo večinskega dela raziskovalcev in raziskovalne in-
frastrukture v prestolnici bistveno lažje vključiti v velike mednarodne
raziskovalne projekte. Univerzi in inštitutom pa bi ob tem ostala tako
rekoč vsa avtonomija, tudi sedanja imena, morda bi jim inštituti dodali
le kratico ul.
Zdaj je že jasno, da te univerzitetno-inštitutske simbioze pri nas še ne
bo, je pa že nastala drugačna, namreč konzorcijska naveza prav tistih
inštitutov, ki jih je vabila ljubljanska univerza. Zakaj niso zagrabili za
trnek univerze, ki bi ga verjetno pred nekaj leti navdušeno sprejeli? Zdi
se, da še dvomijo o svoji enakopravnosti v okviru univerze, za kar ima-
jo verjetno nekaj tehtnih argumentov, med drugim vidnih iz prispevka
na tej strani, v katerem pišemo o konzorciju. Odločilno za (začasni) ne
snubitvi univerze pa je bržkone to, da lahko inštituti svoj poglavitni cilj,
izvajanje doktorskega študija, uresničijo tudi brez univerze, saj jim to
omogoča predvčerajšnjim sprejeta resolucija o nacionalnem programu
visokega šolstva.
Vprašanje, zakaj je inštitutski konzorcij nastal celo prej kot resolucij-
ski okvir zanj, verjetno zdaj sploh ni več bistveno. Morda le še za tiste,
ki bi želeli v tem najti politično ozadje. Konzorcij je pač jagoda na torti
89
