Page 96 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 96
6 Slovenski inovacijski sistem
manjkljajem, standard prebivalcev se je izrazito znižal. Jasno je bilo,
da bodo morali tako država kot vsi prebivalci začasno stisniti pas, ob
tem sprejeti učinkovite sanacijske in razvojno spodbujevalne ukrepe ter
počakati, da le-ti začnejo delovati.
Se vam zdi ta scenarij znan? Nekako bolj slovenski kot finski – za to
državo si vendar večina Slovencev predstavlja, da že vsaj 20 let živi v
blaginji, v nekakšnem visokotehnološkem raju. Naj predstavo o podob-
nosti podkrepim še s presenetljivo ugotovitvijo, do katere naj bi prišli
med obiskom na Finskem med srečanjem s finskimi podjetniki naši go-
spodarstveniki – namreč o tem, da naj bi si bili gospodarstvi obeh držav
v osnovni sestavi skoraj na las podobni. Skoraj enaki deleži kmetijske
proizvodnje, industrije, storitvenih dejavnosti . . .
Vendar je, seveda, današnji finski izvoz nekaj čisto drugega kot naš.
Ne le po obsegu, temveč predvsem po tem, da ima v finskem visoka teh-
nologija neprimerno večji delež kot v našem izvozu. Skratka, njihov iz-
voz je tudi izkaznica njihovega razvojnega uspeha. Je tisto, od česar lah-
ko Finci danes razmeroma zelo dobro živijo in se na uradnih lestvicah
kakovosti življenja uvrščajo v tisto peščico držav na svetu, kjer naj bi bi-
lo najprijetneje živeti. In tu se zdaj lahko vrnemo k tisti krizi iz začetka
90. let, ko smo si bili na videz tako presenetljivo podobni, v resnici pa
neznansko različni.
Kajti Finci so se tedaj namesto za neplodna politična prerekanja o
tem, kdo je kriv za gospodarski polom in kdo lahko iz tega potegne večjo
politično korist oziroma kdo bo iz gospodarskih ruševin potegnil najve-
čjo osebno materialno korist, odločili za čisto drugačno taktiko – dose-
gli so nacionalni razvojni konsenz in niso inovacijske družbe, oziroma
družbe znanja, oblikovali le deklarativno, temveč so zares nadvse uspe-
šno reorganizirali svoje gospodarstvo in domači trg, pritegnili so tuje
investitorje, drastično povečali produktivnost in s tem tudi konkurenč-
nost. Od tod do tretjinskega izvoza visoke tehnologije je bil nato potre-
ben le še korak, dolg kakšnih deset let.
Zato sploh ni res, da so Finci za sedanji uspeh potrebovali dolga de-
setletja. Ne, še pred 15 leti smo si bili zelo blizu, čeprav so bili oni tedaj
že dolgo v kapitalizmu, mi pa smo se komaj izvili iz komunizma. A ra-
zvojni nesporazum, ki se je zgodil pri nas, je bil v tem, da tedaj razen
redkih entuziastov pri nas nihče v resnici ni verjel, da so inovacije ozi-
roma znanje edini pravi ključ do razvojnega uspeha. Finci so verjeli in
zmagali. Ali vsaj zdaj zares verjamemo tudi mi?
94
manjkljajem, standard prebivalcev se je izrazito znižal. Jasno je bilo,
da bodo morali tako država kot vsi prebivalci začasno stisniti pas, ob
tem sprejeti učinkovite sanacijske in razvojno spodbujevalne ukrepe ter
počakati, da le-ti začnejo delovati.
Se vam zdi ta scenarij znan? Nekako bolj slovenski kot finski – za to
državo si vendar večina Slovencev predstavlja, da že vsaj 20 let živi v
blaginji, v nekakšnem visokotehnološkem raju. Naj predstavo o podob-
nosti podkrepim še s presenetljivo ugotovitvijo, do katere naj bi prišli
med obiskom na Finskem med srečanjem s finskimi podjetniki naši go-
spodarstveniki – namreč o tem, da naj bi si bili gospodarstvi obeh držav
v osnovni sestavi skoraj na las podobni. Skoraj enaki deleži kmetijske
proizvodnje, industrije, storitvenih dejavnosti . . .
Vendar je, seveda, današnji finski izvoz nekaj čisto drugega kot naš.
Ne le po obsegu, temveč predvsem po tem, da ima v finskem visoka teh-
nologija neprimerno večji delež kot v našem izvozu. Skratka, njihov iz-
voz je tudi izkaznica njihovega razvojnega uspeha. Je tisto, od česar lah-
ko Finci danes razmeroma zelo dobro živijo in se na uradnih lestvicah
kakovosti življenja uvrščajo v tisto peščico držav na svetu, kjer naj bi bi-
lo najprijetneje živeti. In tu se zdaj lahko vrnemo k tisti krizi iz začetka
90. let, ko smo si bili na videz tako presenetljivo podobni, v resnici pa
neznansko različni.
Kajti Finci so se tedaj namesto za neplodna politična prerekanja o
tem, kdo je kriv za gospodarski polom in kdo lahko iz tega potegne večjo
politično korist oziroma kdo bo iz gospodarskih ruševin potegnil najve-
čjo osebno materialno korist, odločili za čisto drugačno taktiko – dose-
gli so nacionalni razvojni konsenz in niso inovacijske družbe, oziroma
družbe znanja, oblikovali le deklarativno, temveč so zares nadvse uspe-
šno reorganizirali svoje gospodarstvo in domači trg, pritegnili so tuje
investitorje, drastično povečali produktivnost in s tem tudi konkurenč-
nost. Od tod do tretjinskega izvoza visoke tehnologije je bil nato potre-
ben le še korak, dolg kakšnih deset let.
Zato sploh ni res, da so Finci za sedanji uspeh potrebovali dolga de-
setletja. Ne, še pred 15 leti smo si bili zelo blizu, čeprav so bili oni tedaj
že dolgo v kapitalizmu, mi pa smo se komaj izvili iz komunizma. A ra-
zvojni nesporazum, ki se je zgodil pri nas, je bil v tem, da tedaj razen
redkih entuziastov pri nas nihče v resnici ni verjel, da so inovacije ozi-
roma znanje edini pravi ključ do razvojnega uspeha. Finci so verjeli in
zmagali. Ali vsaj zdaj zares verjamemo tudi mi?
94
