Page 111 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 111
Zaključek 4
konkurenca dobra, ker bodo javne institucije delale bolje. V Aziji se bo-
doči študentje, ki se ne uspejo vpisati na elitne javne univerze, vpisujejo
na zasebne, kjer je študij plačljiv. Ali res ne gre v Sloveniji bolj za pre-
vzem množičnega visokošolskega trga, prodajo diplom, prelivanje jav-
nih sredstev v zasebne žepe? Težava je v tem, da deklariranih izhodišč,
sprejetih priporočilih in mednarodnih zavez nihče ne uresničuje ali pa
jih razlaga po svoje.
Šolnine za javne univerze se zadnjih 20 let povsod po svetu zvišu-
jejo; v Nemčiji so le simbolične (nominalne vpisnine) a je bila njihova
uvedba visoko polemična. Morda se bo tudi v Sloveniji potrebno pogo-
varjati o kakšnem modelu vzpostavitve šolnin, če se bo izkazalo da se-
danji sistem financiranja javnih visokošolskih zavodov ni vzdržen, tega
ne vemo. Delovanje zasebnih visokošolskih institucij bi moralo teme-
ljiti na vpisninah in šolninah, ne gre vzpostavljati mreže zasebnih in-
stitucij z javnim denarjem. Takšnega modela financiranja zasebnih in-
stitucij kot je sedaj v Sloveniji nikjer v tujini ni. V visokem šolstvu či-
stega prostega trga ni, saj so vse institucije delno financirane iz držav-
nega proračuna, država ima interes za delovanje kakovostnih visokošol-
skih institucij, ne glede na njihovo lastništvo. Prav tako pa mora država
zagotavljati in skrbeti za kakovost delujočih in bodočih visokošolskih
institucij, saj izobraževalne organizacije niso le nakupovalna središča,
kjer lahko potrošniki zadovoljujejo svoje frivolne potrebe. Trg visoko-
šolskih storitev kljub temu obstaja, med državo in univerzami, med uni-
verzami in študenti, med univerzami in zaposlovalci in tako naprej. Ker
pa so tudi zasebne univerze neprofitne ustanove, od njih nihče ne pri-
čakuje ustvarjanja dobička in obnašanja kot pri običajnih organizacijah.
Pa kljub temu se šolnine v zadnjih desetletjih zvišujejo, kar upraviču-
jejo z večjo skrbjo za višjo kakovost storitev, ponujajo pa tudi institu-
cionalne štipendije, da bi pritegnile boljše študente in ob tem uporab-
ljajo marketinške tehnike. Namesto dobička skušajo maksimizirati svoj
ugled, prestiž ter tudi tako upravičiti višje šolnine.
Kovač (2013) zatrjuje, da naj se zaradi nekaj profesorjev s političnimi
botri, ki ustanovijo zasebno fakulteto s koncesijo in pridobijo nekaj raz-
iskovalnih projektov, državni proračun ne bi bistveno zmanjšal. Po av-
torjevem mnenju je možno govoriti le o »divji privatizaciji javnega sek-
torja, ne pa o neoliberalnem krčenju javnih dobrin na račun prostega
trga in zniževanja davkov«. O tem naj bi lahko govorili le, če bi se dr-
žava odločila, da ne bo več financirala visokega šolstva »in ga v celoti
prepustila zasebnim fakultetam«.
109
konkurenca dobra, ker bodo javne institucije delale bolje. V Aziji se bo-
doči študentje, ki se ne uspejo vpisati na elitne javne univerze, vpisujejo
na zasebne, kjer je študij plačljiv. Ali res ne gre v Sloveniji bolj za pre-
vzem množičnega visokošolskega trga, prodajo diplom, prelivanje jav-
nih sredstev v zasebne žepe? Težava je v tem, da deklariranih izhodišč,
sprejetih priporočilih in mednarodnih zavez nihče ne uresničuje ali pa
jih razlaga po svoje.
Šolnine za javne univerze se zadnjih 20 let povsod po svetu zvišu-
jejo; v Nemčiji so le simbolične (nominalne vpisnine) a je bila njihova
uvedba visoko polemična. Morda se bo tudi v Sloveniji potrebno pogo-
varjati o kakšnem modelu vzpostavitve šolnin, če se bo izkazalo da se-
danji sistem financiranja javnih visokošolskih zavodov ni vzdržen, tega
ne vemo. Delovanje zasebnih visokošolskih institucij bi moralo teme-
ljiti na vpisninah in šolninah, ne gre vzpostavljati mreže zasebnih in-
stitucij z javnim denarjem. Takšnega modela financiranja zasebnih in-
stitucij kot je sedaj v Sloveniji nikjer v tujini ni. V visokem šolstvu či-
stega prostega trga ni, saj so vse institucije delno financirane iz držav-
nega proračuna, država ima interes za delovanje kakovostnih visokošol-
skih institucij, ne glede na njihovo lastništvo. Prav tako pa mora država
zagotavljati in skrbeti za kakovost delujočih in bodočih visokošolskih
institucij, saj izobraževalne organizacije niso le nakupovalna središča,
kjer lahko potrošniki zadovoljujejo svoje frivolne potrebe. Trg visoko-
šolskih storitev kljub temu obstaja, med državo in univerzami, med uni-
verzami in študenti, med univerzami in zaposlovalci in tako naprej. Ker
pa so tudi zasebne univerze neprofitne ustanove, od njih nihče ne pri-
čakuje ustvarjanja dobička in obnašanja kot pri običajnih organizacijah.
Pa kljub temu se šolnine v zadnjih desetletjih zvišujejo, kar upraviču-
jejo z večjo skrbjo za višjo kakovost storitev, ponujajo pa tudi institu-
cionalne štipendije, da bi pritegnile boljše študente in ob tem uporab-
ljajo marketinške tehnike. Namesto dobička skušajo maksimizirati svoj
ugled, prestiž ter tudi tako upravičiti višje šolnine.
Kovač (2013) zatrjuje, da naj se zaradi nekaj profesorjev s političnimi
botri, ki ustanovijo zasebno fakulteto s koncesijo in pridobijo nekaj raz-
iskovalnih projektov, državni proračun ne bi bistveno zmanjšal. Po av-
torjevem mnenju je možno govoriti le o »divji privatizaciji javnega sek-
torja, ne pa o neoliberalnem krčenju javnih dobrin na račun prostega
trga in zniževanja davkov«. O tem naj bi lahko govorili le, če bi se dr-
žava odločila, da ne bo več financirala visokega šolstva »in ga v celoti
prepustila zasebnim fakultetam«.
109
