Page 109 - Novak, Rajko, in Aleksander Janeš. 2017. Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 109
Zrelostni modeli procesne usmerjenosti 109
da so v zrelostnih modelih različnih avtorjev sicer navedene dobre pra-
kse, ki naj jih organizacije uvedejo, vendar te prakse bodisi niso povezane
s konkretno stopnjo zrelosti bodisi so določene povsem arbitrarno. Rög-
linger, Pöppelbuß in Becker (2012, 330-31) analizirajo zrelostne modele
z vidika njihove uporabnosti in koristnosti. Analizo izvedejo z uporabo
okvira splošnih načel oblikovanja zrelostnih modelov, ki sta ga leta 2011
predlagala Pöppelbuß in Röglinger. Model vsebuje tri skupine načel, in
sicer osnovna načela oblikovanja zrelostnih modelov, načela oblikova-
nja za opisni namen uporabe in načela oblikovanja za normativni namen
uporabe zrelostnih modelov. Model zrelosti služi opisnemu namenu, ko
ga je moč uporabljati za ocenjevanje dejanskega stanja (angl. AS-IS). Nor-
mativnemu namenu služi model takrat, ko nakazuje, kako prepoznati
prihodnje želene ravni zrelosti, in zagotavlja smernice za potrebne ukrepe
ter izboljšave. Primerjalnemu namenu pa služi model takrat, ko omogo-
ča notranje in zunanje primerjave. Avtorji ugotavljajo, da so modeli pravi-
loma primerni za opisni namen uporabe, saj vsebujejo kriterije za ocenje-
vanje dejanskega stanja. Ti kriteriji ocenjevanja so pogosto zgolj v opisni
obliki. Pogrešajo pa izčrpnejše in bolj strukturirane, a za uporabo eno-
stavne ocenjevalne kontrolne sezname. Za normativni namen uporabe pa
so obravnavani modeli komajda uporabni, saj vključujejo le zelo omejen
nabor smernic za izbor in določanje pomembnosti potrebnih ukrepov ter
izboljšav.
Povzetek pregleda literature
Organizacije z razvijanjem zmogljivosti procesov, managementa procesov
in procesne usmerjenosti dosegajo višnje stopnje zrelosti in s tem odlič-
nosti procesov ter rezultatov. Zrelostni modeli organizacijam pomagajo
oceniti doseženo stopnjo na poti v odličnost poslovnih procesov. V dob-
rih dveh desetletjih je bilo razvitih na desetine modelov procesne zrelosti.
Razvoj in popularizacija zrelostnih modelov procesne zrelosti temeljita
predvsem na CMM-modelu zrelosti procesa razvoja programske opreme,
ki ga je v začetku 90-ih let razvil inštitut SEI Univerze Carnegie Mellon.
Čeprav so si modeli v osnovnem konceptu stopenj oziroma korakov na
poti v odličnost zelo podobni, pa se razlikujejo v številnih drugih značil-
nostih. Nekateri modeli veljajo samo za določeno vrsto procesov, drugi
splošno za vse procese. Glede na obseg ocenjevanja lahko zrelostne mode-
le delimo v 3 skupine: za ocenjevanje zrelosti procesov, zrelosti manage-
menta procesov in zrelosti procesne usmerjenosti. V obravnavanih mode-
lih se število zrelostnih stopenj giblje med 3 in 6. Številni modeli so javno
dostopni, tudi večina njihove dokumentacije. Modeli, ki so intelektualna
da so v zrelostnih modelih različnih avtorjev sicer navedene dobre pra-
kse, ki naj jih organizacije uvedejo, vendar te prakse bodisi niso povezane
s konkretno stopnjo zrelosti bodisi so določene povsem arbitrarno. Rög-
linger, Pöppelbuß in Becker (2012, 330-31) analizirajo zrelostne modele
z vidika njihove uporabnosti in koristnosti. Analizo izvedejo z uporabo
okvira splošnih načel oblikovanja zrelostnih modelov, ki sta ga leta 2011
predlagala Pöppelbuß in Röglinger. Model vsebuje tri skupine načel, in
sicer osnovna načela oblikovanja zrelostnih modelov, načela oblikova-
nja za opisni namen uporabe in načela oblikovanja za normativni namen
uporabe zrelostnih modelov. Model zrelosti služi opisnemu namenu, ko
ga je moč uporabljati za ocenjevanje dejanskega stanja (angl. AS-IS). Nor-
mativnemu namenu služi model takrat, ko nakazuje, kako prepoznati
prihodnje želene ravni zrelosti, in zagotavlja smernice za potrebne ukrepe
ter izboljšave. Primerjalnemu namenu pa služi model takrat, ko omogo-
ča notranje in zunanje primerjave. Avtorji ugotavljajo, da so modeli pravi-
loma primerni za opisni namen uporabe, saj vsebujejo kriterije za ocenje-
vanje dejanskega stanja. Ti kriteriji ocenjevanja so pogosto zgolj v opisni
obliki. Pogrešajo pa izčrpnejše in bolj strukturirane, a za uporabo eno-
stavne ocenjevalne kontrolne sezname. Za normativni namen uporabe pa
so obravnavani modeli komajda uporabni, saj vključujejo le zelo omejen
nabor smernic za izbor in določanje pomembnosti potrebnih ukrepov ter
izboljšav.
Povzetek pregleda literature
Organizacije z razvijanjem zmogljivosti procesov, managementa procesov
in procesne usmerjenosti dosegajo višnje stopnje zrelosti in s tem odlič-
nosti procesov ter rezultatov. Zrelostni modeli organizacijam pomagajo
oceniti doseženo stopnjo na poti v odličnost poslovnih procesov. V dob-
rih dveh desetletjih je bilo razvitih na desetine modelov procesne zrelosti.
Razvoj in popularizacija zrelostnih modelov procesne zrelosti temeljita
predvsem na CMM-modelu zrelosti procesa razvoja programske opreme,
ki ga je v začetku 90-ih let razvil inštitut SEI Univerze Carnegie Mellon.
Čeprav so si modeli v osnovnem konceptu stopenj oziroma korakov na
poti v odličnost zelo podobni, pa se razlikujejo v številnih drugih značil-
nostih. Nekateri modeli veljajo samo za določeno vrsto procesov, drugi
splošno za vse procese. Glede na obseg ocenjevanja lahko zrelostne mode-
le delimo v 3 skupine: za ocenjevanje zrelosti procesov, zrelosti manage-
menta procesov in zrelosti procesne usmerjenosti. V obravnavanih mode-
lih se število zrelostnih stopenj giblje med 3 in 6. Številni modeli so javno
dostopni, tudi večina njihove dokumentacije. Modeli, ki so intelektualna
