Page 108 - Novak, Rajko, in Aleksander Janeš. 2017. Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 108
Merjenje zrelosti procesne usmerjenosti
tej osnovi ocenjevalci preverijo izpolnjevanje določenih kriterijev za na-
slednjo zrelostno stopnjo (Harrington 1991, 215). Tudi CMM-model
(Paulk idr. 1993) zahteva ocenjevalno skupino in celovito presojo. Obi-
čajni koraki ocenjevanja vključujejo izbor skupine, izpolnjevanje vprašal-
nika in uporabo drugih orodij, analizo odgovorov, intervjuje in pregled
dokumentov na lokaciji, ocenjevanje doseganja ciljev ključnih procesnih
področij ter oblikovanje ugotovljenih prednosti in priložnosti za izboljša-
ve ter izdelavo profila ključnih procesnih področij. Oba opisana pristopa
ocenjevanja stopnje procesne zrelosti sta zahtevna tako z vidika vključe-
nih človeških virov kot potrebnega časa, a omogočata pravilnejšo in na-
tančnejšo oceno.
McCormack (2007, 255-57) za ocenjevanje uporabi vprašalnik s 35
vprašanji, ki jih posreduje 20 do 30 ključnim respondentom. Vprašanja
108 pokrivajo 7 področij, in sicer: procesni pogled, procesne naloge, manage-
ment procesov in sistem merjenja, medorganizacijske konflikte in medor-
ganizacijsko povezanost, občutek ponosa in lojalnosti ter splošno oceno
uspešnosti organizacijske enote.
Cronemyr in Danielsson (2013, 940) sta za diagnosticiranje stopnje
zrelosti procesa razvila ločena vprašalnika s po približno 40 vprašanji.
Prvi vprašalnik je namenjen lastniku procesa, ki je odgovoren za manage-
ment procesa, drugi vprašalnik pa uporabnikom procesa. Vprašanja ima-
jo vnaprej določene možne odgovore, ki onemogočajo napačno tolmače-
nje vprašanj.
Merjenje zmogljivosti in zrelosti zahteva ocenjevanje obstoječe ravni
(angl. AS-IS) na osnovi prednosti in slabosti v primerjavi s praksami ter
cilji modela. Osnova za ocenjevanje so različne tehnike zbiranja podat-
kov, izračuni in predstavitve. Ocenjevanje je lahko notranje, ko ga izvaja
organizacija sama (prva stranka), ali zunanje. Zunanje ocenjevanje lahko
izvajajo partnerji ali drugi deležniki (ocenjevanje s strani druge stranke)
ali celo za to akreditirane organizacije (ocenjevanje s strani tretje stranke).
Ko organizacija zrelostni model uporabi za izboljševanje, sledita v skladu
s cilji organizacije najprej določitev želene stopnje (angl. TO-BE) ter ana-
liza vrzeli, ki je osnova za opredelitev potrebnih izboljšav. Zadnji korak je
razvrstitev izboljšav po pomembnosti in določitev poti iz obstoječega v
želeno stanje (Van Looy, De Backer in Poels 2011, 1133).
Uporabnost zrelostnih modelov in kritike
Smith in Fingar 2004 opozarjata, da na osnovi CMM zasnovani mode-
li zrelosti, ki poudarjajo dobro organizirane in ponovljive procese, ne mo-
rejo zajeti potreb po inoviranju procesov. Škrinjar (2010, 190) ugotavlja,
tej osnovi ocenjevalci preverijo izpolnjevanje določenih kriterijev za na-
slednjo zrelostno stopnjo (Harrington 1991, 215). Tudi CMM-model
(Paulk idr. 1993) zahteva ocenjevalno skupino in celovito presojo. Obi-
čajni koraki ocenjevanja vključujejo izbor skupine, izpolnjevanje vprašal-
nika in uporabo drugih orodij, analizo odgovorov, intervjuje in pregled
dokumentov na lokaciji, ocenjevanje doseganja ciljev ključnih procesnih
področij ter oblikovanje ugotovljenih prednosti in priložnosti za izboljša-
ve ter izdelavo profila ključnih procesnih področij. Oba opisana pristopa
ocenjevanja stopnje procesne zrelosti sta zahtevna tako z vidika vključe-
nih človeških virov kot potrebnega časa, a omogočata pravilnejšo in na-
tančnejšo oceno.
McCormack (2007, 255-57) za ocenjevanje uporabi vprašalnik s 35
vprašanji, ki jih posreduje 20 do 30 ključnim respondentom. Vprašanja
108 pokrivajo 7 področij, in sicer: procesni pogled, procesne naloge, manage-
ment procesov in sistem merjenja, medorganizacijske konflikte in medor-
ganizacijsko povezanost, občutek ponosa in lojalnosti ter splošno oceno
uspešnosti organizacijske enote.
Cronemyr in Danielsson (2013, 940) sta za diagnosticiranje stopnje
zrelosti procesa razvila ločena vprašalnika s po približno 40 vprašanji.
Prvi vprašalnik je namenjen lastniku procesa, ki je odgovoren za manage-
ment procesa, drugi vprašalnik pa uporabnikom procesa. Vprašanja ima-
jo vnaprej določene možne odgovore, ki onemogočajo napačno tolmače-
nje vprašanj.
Merjenje zmogljivosti in zrelosti zahteva ocenjevanje obstoječe ravni
(angl. AS-IS) na osnovi prednosti in slabosti v primerjavi s praksami ter
cilji modela. Osnova za ocenjevanje so različne tehnike zbiranja podat-
kov, izračuni in predstavitve. Ocenjevanje je lahko notranje, ko ga izvaja
organizacija sama (prva stranka), ali zunanje. Zunanje ocenjevanje lahko
izvajajo partnerji ali drugi deležniki (ocenjevanje s strani druge stranke)
ali celo za to akreditirane organizacije (ocenjevanje s strani tretje stranke).
Ko organizacija zrelostni model uporabi za izboljševanje, sledita v skladu
s cilji organizacije najprej določitev želene stopnje (angl. TO-BE) ter ana-
liza vrzeli, ki je osnova za opredelitev potrebnih izboljšav. Zadnji korak je
razvrstitev izboljšav po pomembnosti in določitev poti iz obstoječega v
želeno stanje (Van Looy, De Backer in Poels 2011, 1133).
Uporabnost zrelostnih modelov in kritike
Smith in Fingar 2004 opozarjata, da na osnovi CMM zasnovani mode-
li zrelosti, ki poudarjajo dobro organizirane in ponovljive procese, ne mo-
rejo zajeti potreb po inoviranju procesov. Škrinjar (2010, 190) ugotavlja,
