Page 194 - Kukanja, Marko. 2017. Management kakovosti v prehrambnem gostinstvu: Zagotavljanje kakovosti ponudbe in lojalnosti gostov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 194
Management kakovosti v prehrambnem gostinstvu
vlja osnovo gostoljubja in temelj zagotavljanja kakovosti v prehrambnem
gostinstvu, zato je smiselno, da tudi družbeno okolje sistemsko poskrbi
za zagotovitev minimalnih standardov, ki se nanašajo na strokovno uspo-
sobljenost gostinskega osebja. Povsem nedopustno je, da gostinska za-
konodaja ne predvideva minimalne strokovne izobrazbe oz. minimalne
stopnje strokovne usposobljenosti gostinskega osebja. Nujno bi bilo tre-
ba spremeniti obstoječo zakonodajo na način, da se ponovno uvede kri-
terij minimalne strokovne izobrazbe. Na problem ustrezne strokovne iz-
obrazbe v gostinstvu v svoji raziskavi opozarjajo že S. S. Lebe idr. (2009,
str. 82). V tem (regulativnem) pogledu pa je vprašljiv tudi sistem klasifi-
kacije PGO. Glede na rezultate raziskave namreč ocenjujemo, da je trenu-
tni sistem klasifikacije z vidika zagotavljanja kakovosti in distinkcije med
posameznimi vrstami PGO vsebinsko pomanjkljiv (razliko med vrstami
194 PGO gre pripisati zgolj dejavnikom fizičnih dokazov). Na osnovi teore-
tičnih spoznanj in rezultatov raziskave ocenjujemo, da sta možni dve iz-
hodišči. Prvo predstavlja poenostavitev zakonodaje, kar bi pomenilo uni-
fikacijo pravil za vse PGO in odpravo klasifikacije glede na vrsto obrata (v
tem primeru bi univerzalno govorili le o PGO). Podobno ureditev lahko
zasledimo v italijanski zakonodaji, ki gostinske obrate loči le na gostinske
obrate za hrano in pijačo ter gostinske obrate za razvedrilo (Ur. l. Deže-
le FJK, št. 29/2005, čl. 65–78) (it. Bollettino ufficiale della FVG). Dru-
go možnost predstavlja rigoroznejši pristop h klasifikaciji posameznih
vrst PGO. Glede na nekatere lokalne gastronomske specifičnosti (pri tem
mislimo predvsem na gostilne) zagovarjamo vsebinsko ohranitev distink-
cije med posameznimi vrstami PGO tudi z vidika zagotavljanja različne
kakovosti ponudbe (drugi pristop). Podoben pristop zagovarjajo tudi S. S.
Lebe idr. (2006, str. 107).
vlja osnovo gostoljubja in temelj zagotavljanja kakovosti v prehrambnem
gostinstvu, zato je smiselno, da tudi družbeno okolje sistemsko poskrbi
za zagotovitev minimalnih standardov, ki se nanašajo na strokovno uspo-
sobljenost gostinskega osebja. Povsem nedopustno je, da gostinska za-
konodaja ne predvideva minimalne strokovne izobrazbe oz. minimalne
stopnje strokovne usposobljenosti gostinskega osebja. Nujno bi bilo tre-
ba spremeniti obstoječo zakonodajo na način, da se ponovno uvede kri-
terij minimalne strokovne izobrazbe. Na problem ustrezne strokovne iz-
obrazbe v gostinstvu v svoji raziskavi opozarjajo že S. S. Lebe idr. (2009,
str. 82). V tem (regulativnem) pogledu pa je vprašljiv tudi sistem klasifi-
kacije PGO. Glede na rezultate raziskave namreč ocenjujemo, da je trenu-
tni sistem klasifikacije z vidika zagotavljanja kakovosti in distinkcije med
posameznimi vrstami PGO vsebinsko pomanjkljiv (razliko med vrstami
194 PGO gre pripisati zgolj dejavnikom fizičnih dokazov). Na osnovi teore-
tičnih spoznanj in rezultatov raziskave ocenjujemo, da sta možni dve iz-
hodišči. Prvo predstavlja poenostavitev zakonodaje, kar bi pomenilo uni-
fikacijo pravil za vse PGO in odpravo klasifikacije glede na vrsto obrata (v
tem primeru bi univerzalno govorili le o PGO). Podobno ureditev lahko
zasledimo v italijanski zakonodaji, ki gostinske obrate loči le na gostinske
obrate za hrano in pijačo ter gostinske obrate za razvedrilo (Ur. l. Deže-
le FJK, št. 29/2005, čl. 65–78) (it. Bollettino ufficiale della FVG). Dru-
go možnost predstavlja rigoroznejši pristop h klasifikaciji posameznih
vrst PGO. Glede na nekatere lokalne gastronomske specifičnosti (pri tem
mislimo predvsem na gostilne) zagovarjamo vsebinsko ohranitev distink-
cije med posameznimi vrstami PGO tudi z vidika zagotavljanja različne
kakovosti ponudbe (drugi pristop). Podoben pristop zagovarjajo tudi S. S.
Lebe idr. (2006, str. 107).
