Page 103 - Moretti, Melita, in Mirko Markič (ur.). 2017. Organizacijska kultura in organizacijska klima: Teorija, praksa in raziskave v Sloveniji. Koper. Založba Univerze na Primorskem
P. 103
7
Organizacijska kultura
v izbrani organizaciji javnega
sektorja
Sonja Belac in Mirko Markič
Družbeno okolje, v katerem delujejo pridobitne in nepridobitne, javne ali
zasebne organizacije, je vse kompleksnejše in turbulentnejše. Spremembe
v njem so vsestranske in nepredvidljive, njihova hitrost pa naj bi v prihod-
nje še naraščala. V razmerah hitrih in dramatičnih sprememb organizaci-
je ne morejo ostati enake za daljše obdobje in pri tem obstati. Izziv zanje
ni več, ali se spreminjati, temveč, kako se spreminjati, da bi povečale svo-
jo uspešnost (Cameron in Quinn 2006, 9). Zahtevam dinamičnega druž-
benega okolja se ne morejo izogniti v nobeni organizaciji, niti v organiza-
cijah v javni upravi.
Na nujnost reforme, ki bo pripeljala do sprememb v ustanovah jav-
ne uprave, je leta 2008 opozorila tudi OECD v dokumentu »Managing
Change in OECD Governments« (Huerta Melchor 2008, 4). Da bi z re-
formami odgovorili na družbena pričakovanja ob vedno bolj omejenih
finančnih sredstvih in političnih pritiskih, v dokumentu izpostavljajo
nujo po oblikovanju ustrezne strategije in managementa sprememb. Us-
pešnost sprememb v organizacijah pa je po Cameronu in Quinnu (2006,
9–12) odvisna od uspešne spremembe organizacijske kulture. Avtorja na
podlagi študij v več tisoč podjetjih in organizacijah ugotavljata, da so v or-
ganizacijah po vpeljanih spremembah pogosto v še slabšem stanju, v koli-
kor te ne vključujejo tudi sprememb organizacijske kulture.
Reforme v organizacijah javne uprave so odvisne tudi od prevladujo-
čega pristopa v teoriji in praksi javne uprave. Tradicionalni pristop je od
80. let prejšnjega stoletja spodrival nov javni management (angl. New Pu-
blic Management – NPM), pojavlja pa se tudi nov pristop. Za njegovo
ime še ni soglasja med različnimi avtorji, čeprav v literaturi zasledimo raz-
Organizacijska kultura
v izbrani organizaciji javnega
sektorja
Sonja Belac in Mirko Markič
Družbeno okolje, v katerem delujejo pridobitne in nepridobitne, javne ali
zasebne organizacije, je vse kompleksnejše in turbulentnejše. Spremembe
v njem so vsestranske in nepredvidljive, njihova hitrost pa naj bi v prihod-
nje še naraščala. V razmerah hitrih in dramatičnih sprememb organizaci-
je ne morejo ostati enake za daljše obdobje in pri tem obstati. Izziv zanje
ni več, ali se spreminjati, temveč, kako se spreminjati, da bi povečale svo-
jo uspešnost (Cameron in Quinn 2006, 9). Zahtevam dinamičnega druž-
benega okolja se ne morejo izogniti v nobeni organizaciji, niti v organiza-
cijah v javni upravi.
Na nujnost reforme, ki bo pripeljala do sprememb v ustanovah jav-
ne uprave, je leta 2008 opozorila tudi OECD v dokumentu »Managing
Change in OECD Governments« (Huerta Melchor 2008, 4). Da bi z re-
formami odgovorili na družbena pričakovanja ob vedno bolj omejenih
finančnih sredstvih in političnih pritiskih, v dokumentu izpostavljajo
nujo po oblikovanju ustrezne strategije in managementa sprememb. Us-
pešnost sprememb v organizacijah pa je po Cameronu in Quinnu (2006,
9–12) odvisna od uspešne spremembe organizacijske kulture. Avtorja na
podlagi študij v več tisoč podjetjih in organizacijah ugotavljata, da so v or-
ganizacijah po vpeljanih spremembah pogosto v še slabšem stanju, v koli-
kor te ne vključujejo tudi sprememb organizacijske kulture.
Reforme v organizacijah javne uprave so odvisne tudi od prevladujo-
čega pristopa v teoriji in praksi javne uprave. Tradicionalni pristop je od
80. let prejšnjega stoletja spodrival nov javni management (angl. New Pu-
blic Management – NPM), pojavlja pa se tudi nov pristop. Za njegovo
ime še ni soglasja med različnimi avtorji, čeprav v literaturi zasledimo raz-
