Page 138 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 138
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
roke in zato zanesljivo predstavlja nekaj podatkov o njegovem življenju.
Nekaj podobnih podatkov je mogoče povzeti tudi iz pičle literature, ki je
o tem skladatelju, dirigentu, uredniku in duhovniku sicer na voljo. Da je
v domovini spomin nanj precej obledel, je nedvomno krivo dejstvo, da je
kot politični emigrant po drugi svetovni vojni odšel v Združene države
Amerike in tudi tako delil usodo nekaterih vsaj delno zamolčanih in
postopno pozabljenih imen slovenske povojne emigracije. Pa vendar gre
za enega najbolj pomembnih ustvarjalcev radijskega programa v začetnih
desetletjih oddajanja Radia Ljubljana ter ne nazadnje enega muzikološko
najbolj široko razgledanih glasbenikov, saj je svoj študij glasbe zaključil z
doktoratom pri slovitem Guidu Adlerju na Dunaju. Prav temu njegovemu
študiju in Adlerjevem vplivu na Dolinarja, s tem pa posredno na razvoj
slovenske muzikologije je posvečen pričujoči prispevek.
Anton Dolinar je bil rojen 13. januarja 1894 v Trati nad Škofjo Loko,
kjer je končal tudi osnovno šolanje, kot pravi sam v omenjenem življenjepi-
su. Gimnazijo je končal leta 1913 v eni prvih generacij maturantov na ško-
fovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano (ustanovljeni 1905), tedaj edini po-
polnoma slovenski gimnaziji pri nas. Njegov glasbeni učitelj na gimnaziji
je bil Vojteh Hybašek (1873–1947), češki duhovnik, literat in glasbenik, ki je
pri nas vzgojil vrsto poznejših glasbenikov.4 Hybašek je bil nedvomno moč-
no vplival na Dolinarja in mu dal »temeljito osnovno glasbeno izobrazbo«.5
Po gimnaziji je vpisal na ljubljanski Teološki fakulteti študij teologije
(1913–17) in bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika.
Škof Jeglič, ustanovitelj šentviške gimnazije ter njen skrbni in premišljeni
voditelj je želel nastaviti za glasbenega učitelja dobrega glasbenika, široko
razgledanega, intelektualno močnega in človeško zanesljivega, ki si ga je
izbiral iz duhovniških vrst. Na voljo je imel kar nekaj kandidatov. Eden od
teh je bil Ludvik Puš (1896–1989), ki se je že v semenišču izkazal kot dober
4 Hybašek je bil izvrsten učitelj, ki je dobrih trideset let, od 1906 do upokojitve leta
1937, deloval kot glasbeni učitelj na Knezoškofijski klasični gimnaziji. Poučeval je
violino, klavir, orgle, harmonij, pihala in trobila. Vzgojil je vrsto zavodskih gojen-
cev, ki so se pozneje v veliki meri posvetili glasbi ter oblikovali kar t.i. »Hybaško-
vo šolo«. Mednje so sodili: Anton Dolinar, Matija Tomc, Alojzij Mav, Vilko Ukmar
in Venčeslav Snoj. Prim. Stanko Premrl, »Hybášek, Vojteh (1873–1947)«, v Slovenski
bijografski leksikon: 3. zv. Hintner – Kocen, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana, Zad-
ružna gospodarska banka, 1928), 360; Matjaž Ambrožič, »Profesorski zbor«, v Sto let
Zavoda sv. Stanislava, ur. France M. Dolinar (Ljubljana : Družina, 2005), 439–440;
Venceslav Snoj, »Prof. V. Hybašek«, v Letno poročilo 1937/38 (Št. Vid nad Ljubljano:
Zavod sv. Stanislava, 1938), 10–11.
5 Škulj, »Anton Dolinar«, 10.
136
roke in zato zanesljivo predstavlja nekaj podatkov o njegovem življenju.
Nekaj podobnih podatkov je mogoče povzeti tudi iz pičle literature, ki je
o tem skladatelju, dirigentu, uredniku in duhovniku sicer na voljo. Da je
v domovini spomin nanj precej obledel, je nedvomno krivo dejstvo, da je
kot politični emigrant po drugi svetovni vojni odšel v Združene države
Amerike in tudi tako delil usodo nekaterih vsaj delno zamolčanih in
postopno pozabljenih imen slovenske povojne emigracije. Pa vendar gre
za enega najbolj pomembnih ustvarjalcev radijskega programa v začetnih
desetletjih oddajanja Radia Ljubljana ter ne nazadnje enega muzikološko
najbolj široko razgledanih glasbenikov, saj je svoj študij glasbe zaključil z
doktoratom pri slovitem Guidu Adlerju na Dunaju. Prav temu njegovemu
študiju in Adlerjevem vplivu na Dolinarja, s tem pa posredno na razvoj
slovenske muzikologije je posvečen pričujoči prispevek.
Anton Dolinar je bil rojen 13. januarja 1894 v Trati nad Škofjo Loko,
kjer je končal tudi osnovno šolanje, kot pravi sam v omenjenem življenjepi-
su. Gimnazijo je končal leta 1913 v eni prvih generacij maturantov na ško-
fovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano (ustanovljeni 1905), tedaj edini po-
polnoma slovenski gimnaziji pri nas. Njegov glasbeni učitelj na gimnaziji
je bil Vojteh Hybašek (1873–1947), češki duhovnik, literat in glasbenik, ki je
pri nas vzgojil vrsto poznejših glasbenikov.4 Hybašek je bil nedvomno moč-
no vplival na Dolinarja in mu dal »temeljito osnovno glasbeno izobrazbo«.5
Po gimnaziji je vpisal na ljubljanski Teološki fakulteti študij teologije
(1913–17) in bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika.
Škof Jeglič, ustanovitelj šentviške gimnazije ter njen skrbni in premišljeni
voditelj je želel nastaviti za glasbenega učitelja dobrega glasbenika, široko
razgledanega, intelektualno močnega in človeško zanesljivega, ki si ga je
izbiral iz duhovniških vrst. Na voljo je imel kar nekaj kandidatov. Eden od
teh je bil Ludvik Puš (1896–1989), ki se je že v semenišču izkazal kot dober
4 Hybašek je bil izvrsten učitelj, ki je dobrih trideset let, od 1906 do upokojitve leta
1937, deloval kot glasbeni učitelj na Knezoškofijski klasični gimnaziji. Poučeval je
violino, klavir, orgle, harmonij, pihala in trobila. Vzgojil je vrsto zavodskih gojen-
cev, ki so se pozneje v veliki meri posvetili glasbi ter oblikovali kar t.i. »Hybaško-
vo šolo«. Mednje so sodili: Anton Dolinar, Matija Tomc, Alojzij Mav, Vilko Ukmar
in Venčeslav Snoj. Prim. Stanko Premrl, »Hybášek, Vojteh (1873–1947)«, v Slovenski
bijografski leksikon: 3. zv. Hintner – Kocen, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana, Zad-
ružna gospodarska banka, 1928), 360; Matjaž Ambrožič, »Profesorski zbor«, v Sto let
Zavoda sv. Stanislava, ur. France M. Dolinar (Ljubljana : Družina, 2005), 439–440;
Venceslav Snoj, »Prof. V. Hybašek«, v Letno poročilo 1937/38 (Št. Vid nad Ljubljano:
Zavod sv. Stanislava, 1938), 10–11.
5 Škulj, »Anton Dolinar«, 10.
136
