Page 142 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 142
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
o zgodovini instrumentalne glasbe (Geschichte der Instrumentalmusik, 2
uri). Zanimivo je, da si je izbral tudi cikel arheoloških predavanj o Pompe-
jih, ki jih je pripravil rojak iz Podsrede, Arnold Schober (1886–1959; Pompe-
ji, Entwicklung eines h. r. Stadtbildes, 1 ura), čigar mati Emma, r. Kopatsch
je bila glasbeno izobražena in je izhajala iz celjske meščanske družine.
Znova v tem semestru ni vpisal nobenega od Lachovih predavanj (Dra-
maturgie und Ästhetik des altgriechischen Musikdramas; Allgemeine musi-
kalische Entwicklungsgeschichte; Die musik der ‚orientalischen Kulturvöl-
ker‘), prav tako pa tudi ne predavanje Egona Wellesza (o dunajski baročni
operi) in W. Fischerja (o menzuralni notaciji).
V letnem semestru 1923 si je Dolinar izbral spet obe Adlerjevi temelj-
ni predavanji (Übungen im musik-hist. Inst., 2 ½ ure; Eklären und Bestim-
men von Kunstwerken, 2 ½ ure) ter vsa Orlova predavanja (poleg nadalje-
vanja predavanj o Brucknerju, 2 uri; še Die Frühzeit der Mehrstimmigkeit,
1 ura in Die Meßkomposition vom 17. Jahrhundert bis zu A. Bruckner, 2 uri).
Poleg tega je vpisal še predavanja avstrijskega kulturnega filozofa Karla Ro-
retza (1881–1967) o zgodovini novoveške psihologije (Geschichte der Psycho-
logie der Neuzeit, 1 ura).
Orlova predavanja so očitno na Dolinarja naredila močan vtis, saj se
je nedvomno prav pod njihovim vtisom lotil obsežnejšega portreta Antona
Brucknerja, ki ga je objavil v Cerkvenem glasbeniku leta 1924 ob stoletnici
skladateljevega rojstva.8 S tem se je poklonil velikemu skladatelju, ki je bil
sicer v svojem času po Dolinarjevem mnenju deležen krivice: »Vendar, kar
zakrivi sodobnost, popravi poznejša zgodovina; ona možem, ki izobrazbo
svojega časa dosežejo in na podlagi te stremijo po napredku, iščejo novih
potov, vódeni po neki notranji sili, popravi storjeno krivico in njihovo pos-
lanstvo docela odkrije in razjasni.« (s. 2) Sam Dolinar je sicer v članku za-
pisal, da je podatke o Brucknerjevem življenju črpal iz monografije Maxa
A uerja (1923), pa vendar lahko upravičeno domnevamo, da so na njegovo
širšo interpretacijo skladatelja vplivala tudi Orlova predavanja.
Dolinar v interpretaciji Brucknerja poudarja nasprotje med obliko in
vsebino ter s tem izpeljuje splošne estetske principe, ki so tudi prek njego-
vega pisanja zaznamovali poznejše pisanje o glasbi pri nas, sam pa jih je,
kot bomo videli tudi v nadaljevanju, prevzemal tudi pri Adlerju. Značilen v
tem smislu je odlomek iz omenjenega članka o Brucknerju, v katerem lahko
prepoznamo tako ideje Adlerja kot pozneje nekaterih Dolinarjevih mlajših
sodobnikov, med njimi S. Vurnika in V. Ukmarja:
8 Anton Dolinar, »Anton Bruckner«, Cerkveni glasbenik 47 (1924): 1–4, 27–31, 48–49.
140
o zgodovini instrumentalne glasbe (Geschichte der Instrumentalmusik, 2
uri). Zanimivo je, da si je izbral tudi cikel arheoloških predavanj o Pompe-
jih, ki jih je pripravil rojak iz Podsrede, Arnold Schober (1886–1959; Pompe-
ji, Entwicklung eines h. r. Stadtbildes, 1 ura), čigar mati Emma, r. Kopatsch
je bila glasbeno izobražena in je izhajala iz celjske meščanske družine.
Znova v tem semestru ni vpisal nobenega od Lachovih predavanj (Dra-
maturgie und Ästhetik des altgriechischen Musikdramas; Allgemeine musi-
kalische Entwicklungsgeschichte; Die musik der ‚orientalischen Kulturvöl-
ker‘), prav tako pa tudi ne predavanje Egona Wellesza (o dunajski baročni
operi) in W. Fischerja (o menzuralni notaciji).
V letnem semestru 1923 si je Dolinar izbral spet obe Adlerjevi temelj-
ni predavanji (Übungen im musik-hist. Inst., 2 ½ ure; Eklären und Bestim-
men von Kunstwerken, 2 ½ ure) ter vsa Orlova predavanja (poleg nadalje-
vanja predavanj o Brucknerju, 2 uri; še Die Frühzeit der Mehrstimmigkeit,
1 ura in Die Meßkomposition vom 17. Jahrhundert bis zu A. Bruckner, 2 uri).
Poleg tega je vpisal še predavanja avstrijskega kulturnega filozofa Karla Ro-
retza (1881–1967) o zgodovini novoveške psihologije (Geschichte der Psycho-
logie der Neuzeit, 1 ura).
Orlova predavanja so očitno na Dolinarja naredila močan vtis, saj se
je nedvomno prav pod njihovim vtisom lotil obsežnejšega portreta Antona
Brucknerja, ki ga je objavil v Cerkvenem glasbeniku leta 1924 ob stoletnici
skladateljevega rojstva.8 S tem se je poklonil velikemu skladatelju, ki je bil
sicer v svojem času po Dolinarjevem mnenju deležen krivice: »Vendar, kar
zakrivi sodobnost, popravi poznejša zgodovina; ona možem, ki izobrazbo
svojega časa dosežejo in na podlagi te stremijo po napredku, iščejo novih
potov, vódeni po neki notranji sili, popravi storjeno krivico in njihovo pos-
lanstvo docela odkrije in razjasni.« (s. 2) Sam Dolinar je sicer v članku za-
pisal, da je podatke o Brucknerjevem življenju črpal iz monografije Maxa
A uerja (1923), pa vendar lahko upravičeno domnevamo, da so na njegovo
širšo interpretacijo skladatelja vplivala tudi Orlova predavanja.
Dolinar v interpretaciji Brucknerja poudarja nasprotje med obliko in
vsebino ter s tem izpeljuje splošne estetske principe, ki so tudi prek njego-
vega pisanja zaznamovali poznejše pisanje o glasbi pri nas, sam pa jih je,
kot bomo videli tudi v nadaljevanju, prevzemal tudi pri Adlerju. Značilen v
tem smislu je odlomek iz omenjenega članka o Brucknerju, v katerem lahko
prepoznamo tako ideje Adlerja kot pozneje nekaterih Dolinarjevih mlajših
sodobnikov, med njimi S. Vurnika in V. Ukmarja:
8 Anton Dolinar, »Anton Bruckner«, Cerkveni glasbenik 47 (1924): 1–4, 27–31, 48–49.
140
