Page 162 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 162
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Teme, ki so se jih lotevali Lajovic, Kogoj in Vurnik, so bile raznovr-
stne. Po eni strani so se odzivali na sprotno glasbeno življenje in reševali
kulturnopolitična vprašanja – slednje zlasti Lajovic; hkrati so razvijali mi-
sel o glasbi sami; Vurnik se je poleg tega v povezavi z estetskimi vprašanji
ukvarjal tudi z zgodovino glasbe. Njihovo pisanje je bilo že večkrat pred-
met muzikoloških obravnav in raznih komentarjev. Prvo daljšo študijo o
njihovem publicističnem in esejističnem delu je prispeval izdajatelj njiho-
vih spisov P. Kuret.2
Pisanje omenjenih treh esejistov je odprto za razna vprašanja; zlasti se
postavlja vprašanje izvora njihovih misli ter vprašanje, kako so bile poveza-
ne s siceršnjimi miselnimi tokovi na Slovenskem in v srednji Evropi. To be-
sedilo opazuje njihov esejistični opus iz specifičnega zornega kota: sprašuje
se, kako so omenjeni trije pojmovali glasbo kot umetnost in kako so pojmo-
vali njeno mesto in vlogo v družbi. Z drugimi besedami želi prikazati, kako
so bodisi neposredno ali implicitno odgovarjali na vprašanja: Kaj je glasba,
kako nastaja, kaj je pri nastajanju nove glasbe odločilno, kaj je njen smisel.
Preden se lotimo obravnave, je potreben metodološki premislek. Upo-
števati je treba, da spisi imenovanih treh piscev niso istovrstni: Kogoj je
bil prvenstveno umetnik, ki ni bil razgledan po glasbenoestetski literatu-
ri; svoje glavne misli je temu ustrezno zbral v eseju, spisanem na umetniško
prosti način. Lajovic se je kot poklicni pravnik zanimal za sociološka vpra-
šanja in njegovi esejistični spisi so nastajali predvsem v zvezi z aktualnimi
kulturnimi dilemami časa. Lajovičevi in Kogojevi spisi že po svojem žanru
niso taki, da bi sistematično obravnavali glasbenoestetska vprašanja (kot si
jih zastavlja ta spis). Vurnik je bil umetnostni zgodovinar in se je z vpra-
šanji umetnosti ukvarjal poklicno, vendar je bil tudi on pogosto esejistič-
no prost. Za sodobnega bralca to pomeni, da mora misli imenovanih treh
esejistov na neki način izpeljati iz njihovih spisov in jih na osnovi vzpored-
no primerjalnega branja mestoma tudi rekonstruirati; da bi bile prav ra-
zumljive in medsebojno primerljive, jih je treba obnoviti v sodobnem jezi-
ku, večkrat tudi z drugimi izrazi, kot so jih uporabljali omenjeni trije sami.
I
Začnimo z najstarejšim od treh, s skladateljem Antonom Lajovicem (1878–
1960), ki ga slovensko glasbeno zgodovinopisje prepoznava kot enega od
2 Primož Kuret, »Slovenska glasbena misel po prvi vojni«, v: Primož Kuret, Umetnik
in družba, 7–79.
160
Teme, ki so se jih lotevali Lajovic, Kogoj in Vurnik, so bile raznovr-
stne. Po eni strani so se odzivali na sprotno glasbeno življenje in reševali
kulturnopolitična vprašanja – slednje zlasti Lajovic; hkrati so razvijali mi-
sel o glasbi sami; Vurnik se je poleg tega v povezavi z estetskimi vprašanji
ukvarjal tudi z zgodovino glasbe. Njihovo pisanje je bilo že večkrat pred-
met muzikoloških obravnav in raznih komentarjev. Prvo daljšo študijo o
njihovem publicističnem in esejističnem delu je prispeval izdajatelj njiho-
vih spisov P. Kuret.2
Pisanje omenjenih treh esejistov je odprto za razna vprašanja; zlasti se
postavlja vprašanje izvora njihovih misli ter vprašanje, kako so bile poveza-
ne s siceršnjimi miselnimi tokovi na Slovenskem in v srednji Evropi. To be-
sedilo opazuje njihov esejistični opus iz specifičnega zornega kota: sprašuje
se, kako so omenjeni trije pojmovali glasbo kot umetnost in kako so pojmo-
vali njeno mesto in vlogo v družbi. Z drugimi besedami želi prikazati, kako
so bodisi neposredno ali implicitno odgovarjali na vprašanja: Kaj je glasba,
kako nastaja, kaj je pri nastajanju nove glasbe odločilno, kaj je njen smisel.
Preden se lotimo obravnave, je potreben metodološki premislek. Upo-
števati je treba, da spisi imenovanih treh piscev niso istovrstni: Kogoj je
bil prvenstveno umetnik, ki ni bil razgledan po glasbenoestetski literatu-
ri; svoje glavne misli je temu ustrezno zbral v eseju, spisanem na umetniško
prosti način. Lajovic se je kot poklicni pravnik zanimal za sociološka vpra-
šanja in njegovi esejistični spisi so nastajali predvsem v zvezi z aktualnimi
kulturnimi dilemami časa. Lajovičevi in Kogojevi spisi že po svojem žanru
niso taki, da bi sistematično obravnavali glasbenoestetska vprašanja (kot si
jih zastavlja ta spis). Vurnik je bil umetnostni zgodovinar in se je z vpra-
šanji umetnosti ukvarjal poklicno, vendar je bil tudi on pogosto esejistič-
no prost. Za sodobnega bralca to pomeni, da mora misli imenovanih treh
esejistov na neki način izpeljati iz njihovih spisov in jih na osnovi vzpored-
no primerjalnega branja mestoma tudi rekonstruirati; da bi bile prav ra-
zumljive in medsebojno primerljive, jih je treba obnoviti v sodobnem jezi-
ku, večkrat tudi z drugimi izrazi, kot so jih uporabljali omenjeni trije sami.
I
Začnimo z najstarejšim od treh, s skladateljem Antonom Lajovicem (1878–
1960), ki ga slovensko glasbeno zgodovinopisje prepoznava kot enega od
2 Primož Kuret, »Slovenska glasbena misel po prvi vojni«, v: Primož Kuret, Umetnik
in družba, 7–79.
160
