Page 163 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 163
misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih esejistov
predstavnikov slovenske glasbene moderne.3 Lajovic, ki je doraščal in štu-
diral za časa monarhije, je bil v medvojnem obdobju v svojih zrelih letih.
Njegovi pogledi so bili že večkrat analizirani in komentirani.4
Lajovic je glasbeno kulturo primerjal z jezikom in jo razumeval po-
dobno kot literaturo, v tem smislu: Kot ima vsak narod svoj jezik, v kate-
rem se sporazumeva, tako ima tudi svojo umetnost in svojo glasbo. Jezik je
Lajovic razumel kot pristni izraz naroda; tako naj bi bila tudi glasba neke-
ga naroda njegov pristni izraz.5 S to glasbo ni mislil le ljudske glasbe; bolj
kot to si je predstavljal, da mora biti pristni izraz narodne skupnosti tisto,
kar nastaja na novo, se pravi glasba skladateljev, delujočih v dani narodni
skupnosti. Zdelo se mu je, da je glasba, ki nastaja znotraj določene narodne
skupnosti, res razumljiva le njej, podobno kot zares razumejo jezik le tisti,
ki se v njem sporazumevajo.
Lajovic je bil velik občudovalec nekaterih skladateljev, zlasti čeških in
ruskih; kljub temu pa je bil – skladno s predstavljenimi mislimi – zadržan
in skeptičen do tega, da bi skladatelji enega naroda slepo posnemali glas-
bo skladateljev drugih narodov: da bi se npr. Čehi zgledovali pri Nemcih in
komponirali tako kot nemški skladatelji, ali pa da bi to delali slovenski skla-
datelji.6 V tem smislu je odklanjal internacionalizem. Sumničil je, da je in-
ternacionalizem zgolj pretveza za prevlado ene nacionalne kulture nad dru-
go in pretveza za to, da se nacionalna kultura enega naroda omeji ali celo
zatre. Odklanjal je mnenje, da je lepota glasbenih del, npr. Bachovih, Beet-
hovnovih, Wagnerjevih, nekaj absolutnega in da obstoji sama zase neod-
visno od kulture narodne skupnosti, znotraj katere so nastala.7 Nasprotno
temu, da bi skladatelji danega naroda posnemali glasbo drugih glasbenih
kultur, je bil prepričan, da morajo poiskati, najti, ustvariti nekaj, kar ne bi
bilo posnemanje nečesa že obstoječega, pač pa bi kot nekaj novega izšlo iz
lastnega naroda, iz življenja njihove lastne narodnostne skupnosti. Ta naro-
dna skupnost bi v tem smislu nastalo novo glasbo po njegovem mnenju lah-
ko tudi razumela in sprejela za svojo, jo recipirala.
3 Gregor Pompe, »Glasba slovenske povojne moderne«, De musica disserenda 12, št. 2
(2016): 27.
4 Dragotin Cvetko, Glasbeni svet Antona Lajovca (Ljubljana: SAZU, 1985), 48–60, 67–
94. Kuret, »Slovenska glasbena misel po prvi vojni«, 14–38.
5 Anton Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagner-
jevih del«, v: Kuret, Umetnik in družba, 124. Anton Lajovic, »Misli o umetnostni po-
litiki«, v: Kuret, Umetnik in družba, 173.
6 Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih
del«, 125.
7 Prav tam, 127.
161
predstavnikov slovenske glasbene moderne.3 Lajovic, ki je doraščal in štu-
diral za časa monarhije, je bil v medvojnem obdobju v svojih zrelih letih.
Njegovi pogledi so bili že večkrat analizirani in komentirani.4
Lajovic je glasbeno kulturo primerjal z jezikom in jo razumeval po-
dobno kot literaturo, v tem smislu: Kot ima vsak narod svoj jezik, v kate-
rem se sporazumeva, tako ima tudi svojo umetnost in svojo glasbo. Jezik je
Lajovic razumel kot pristni izraz naroda; tako naj bi bila tudi glasba neke-
ga naroda njegov pristni izraz.5 S to glasbo ni mislil le ljudske glasbe; bolj
kot to si je predstavljal, da mora biti pristni izraz narodne skupnosti tisto,
kar nastaja na novo, se pravi glasba skladateljev, delujočih v dani narodni
skupnosti. Zdelo se mu je, da je glasba, ki nastaja znotraj določene narodne
skupnosti, res razumljiva le njej, podobno kot zares razumejo jezik le tisti,
ki se v njem sporazumevajo.
Lajovic je bil velik občudovalec nekaterih skladateljev, zlasti čeških in
ruskih; kljub temu pa je bil – skladno s predstavljenimi mislimi – zadržan
in skeptičen do tega, da bi skladatelji enega naroda slepo posnemali glas-
bo skladateljev drugih narodov: da bi se npr. Čehi zgledovali pri Nemcih in
komponirali tako kot nemški skladatelji, ali pa da bi to delali slovenski skla-
datelji.6 V tem smislu je odklanjal internacionalizem. Sumničil je, da je in-
ternacionalizem zgolj pretveza za prevlado ene nacionalne kulture nad dru-
go in pretveza za to, da se nacionalna kultura enega naroda omeji ali celo
zatre. Odklanjal je mnenje, da je lepota glasbenih del, npr. Bachovih, Beet-
hovnovih, Wagnerjevih, nekaj absolutnega in da obstoji sama zase neod-
visno od kulture narodne skupnosti, znotraj katere so nastala.7 Nasprotno
temu, da bi skladatelji danega naroda posnemali glasbo drugih glasbenih
kultur, je bil prepričan, da morajo poiskati, najti, ustvariti nekaj, kar ne bi
bilo posnemanje nečesa že obstoječega, pač pa bi kot nekaj novega izšlo iz
lastnega naroda, iz življenja njihove lastne narodnostne skupnosti. Ta naro-
dna skupnost bi v tem smislu nastalo novo glasbo po njegovem mnenju lah-
ko tudi razumela in sprejela za svojo, jo recipirala.
3 Gregor Pompe, »Glasba slovenske povojne moderne«, De musica disserenda 12, št. 2
(2016): 27.
4 Dragotin Cvetko, Glasbeni svet Antona Lajovca (Ljubljana: SAZU, 1985), 48–60, 67–
94. Kuret, »Slovenska glasbena misel po prvi vojni«, 14–38.
5 Anton Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagner-
jevih del«, v: Kuret, Umetnik in družba, 124. Anton Lajovic, »Misli o umetnostni po-
litiki«, v: Kuret, Umetnik in družba, 173.
6 Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih
del«, 125.
7 Prav tam, 127.
161
