Page 166 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 166
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
sih se približuje prostemu nizanju izjav o umetnosti v obliki maksim. Ob
tem se večkrat zazdi, da si izjave nasprotujejo. Začetne strani Kogojevega
eseja kažejo očitni vpliv Ivana Cankarja: Kogoj je po njem povzel slog pi-
sanja, evlogistično opevanje lepote, pa tudi svetobolno podobo umetnika,
ki ga družba, ki umetnika sicer potrebuje, ne razume in ne ceni, čeravno jo
umetnik močno prekaša. Vse to pomeni, da je treba Kogojeve izjave na neki
način prevesti v nepesniški in slogovno nevtralni jezik glasbene estetike.
Kogoj je izhajal iz prepričanja, ki ima v njegovem pisanju močan oseb-
ni nadih, da ima umetnost svoj izvor v umetniku kot izjemni osebnosti, ki
močno prekaša okolje, v katerem živi. Umetnost izvira izključno iz njego-
ve notranjosti. Umetnik je le to, kar je v njegovi notranjosti. Kogojeva for-
mulacija te misli je: »Moja notranjost sem«.14 Misel, da ima umetnost izvor
v umetnikovi notranjosti, velja po Kogoju še posebej za glasbo, ki za razli-
ko od drugih umetnosti ne posnema zunanjega sveta. Ker ne posnema zu-
nanjega sveta, lahko posnema ali manifestira le tisto, kar je v umetnikovi
notranjosti.15
Postavlja se vprašanje, kaj je ta notranjost, ki se manifestira preko glas-
be. V tej zvezi govori Kogoj o lepoti, ki jo umetnik vidi in kateri se želi prib-
ližati, na nekem mestu pa pravi, da je vsebina umetniškega dela le ume-
tnikovo »čustvo, zgolj estetično čustvo«.16 Z izrazom »čustvo«, kot ga rabi
Kogoj, ne gre razumeti česa takega kot človekova vsakodnevna razpolože-
nja; iz celotnega konteksta njegovega pisanja je razvidno, da je s čustvi poj-
moval nekaj mnogo širšega: človekovo notranje življenje ali dinamiko ume-
tnikove notranjosti, ki ga sili proti nekemu nedoločljivemu in nejasnemu
cilju, ki ga umetnik sam ne pozna in ne razume. Preko približevanja temu
nejasnemu cilju se umetnik uresničuje.
Na prvi pogled so Kogojeve misli o vsebini glasbe protislovne. Na ne-
kem mestu trdi: »Na tem svetu ni ničesar, kar bi moglo biti vzor glasbe-
no umetniškega snovanja. Ne narava, ne naravni svet.«17 Malo dalje pra-
vi: »Glasba izraža vse, kar spada v čas in nosi vse lastnosti značajev, vsako
stanje …« V nadaljevanju tega odstavka našteje vrsto duševnih stanj, ču-
stev v ožjem pomenu besede, pa tudi vrsto lastnosti, ki jih imajo predme-
ti, kot sta barva in vonj.18 Spet nadalje beremo: »Kdor hoče slišati glasbo,
14 Kogoj, »O umetnosti, posebno glasbeni«, 296.
15 Prav tam, 296.
16 Prav tam, 297.
17 Prav tam, 296.
18 Prav tam, 297.
164
sih se približuje prostemu nizanju izjav o umetnosti v obliki maksim. Ob
tem se večkrat zazdi, da si izjave nasprotujejo. Začetne strani Kogojevega
eseja kažejo očitni vpliv Ivana Cankarja: Kogoj je po njem povzel slog pi-
sanja, evlogistično opevanje lepote, pa tudi svetobolno podobo umetnika,
ki ga družba, ki umetnika sicer potrebuje, ne razume in ne ceni, čeravno jo
umetnik močno prekaša. Vse to pomeni, da je treba Kogojeve izjave na neki
način prevesti v nepesniški in slogovno nevtralni jezik glasbene estetike.
Kogoj je izhajal iz prepričanja, ki ima v njegovem pisanju močan oseb-
ni nadih, da ima umetnost svoj izvor v umetniku kot izjemni osebnosti, ki
močno prekaša okolje, v katerem živi. Umetnost izvira izključno iz njego-
ve notranjosti. Umetnik je le to, kar je v njegovi notranjosti. Kogojeva for-
mulacija te misli je: »Moja notranjost sem«.14 Misel, da ima umetnost izvor
v umetnikovi notranjosti, velja po Kogoju še posebej za glasbo, ki za razli-
ko od drugih umetnosti ne posnema zunanjega sveta. Ker ne posnema zu-
nanjega sveta, lahko posnema ali manifestira le tisto, kar je v umetnikovi
notranjosti.15
Postavlja se vprašanje, kaj je ta notranjost, ki se manifestira preko glas-
be. V tej zvezi govori Kogoj o lepoti, ki jo umetnik vidi in kateri se želi prib-
ližati, na nekem mestu pa pravi, da je vsebina umetniškega dela le ume-
tnikovo »čustvo, zgolj estetično čustvo«.16 Z izrazom »čustvo«, kot ga rabi
Kogoj, ne gre razumeti česa takega kot človekova vsakodnevna razpolože-
nja; iz celotnega konteksta njegovega pisanja je razvidno, da je s čustvi poj-
moval nekaj mnogo širšega: človekovo notranje življenje ali dinamiko ume-
tnikove notranjosti, ki ga sili proti nekemu nedoločljivemu in nejasnemu
cilju, ki ga umetnik sam ne pozna in ne razume. Preko približevanja temu
nejasnemu cilju se umetnik uresničuje.
Na prvi pogled so Kogojeve misli o vsebini glasbe protislovne. Na ne-
kem mestu trdi: »Na tem svetu ni ničesar, kar bi moglo biti vzor glasbe-
no umetniškega snovanja. Ne narava, ne naravni svet.«17 Malo dalje pra-
vi: »Glasba izraža vse, kar spada v čas in nosi vse lastnosti značajev, vsako
stanje …« V nadaljevanju tega odstavka našteje vrsto duševnih stanj, ču-
stev v ožjem pomenu besede, pa tudi vrsto lastnosti, ki jih imajo predme-
ti, kot sta barva in vonj.18 Spet nadalje beremo: »Kdor hoče slišati glasbo,
14 Kogoj, »O umetnosti, posebno glasbeni«, 296.
15 Prav tam, 296.
16 Prav tam, 297.
17 Prav tam, 296.
18 Prav tam, 297.
164
