Page 167 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 167
misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih esejistov
mora zavrniti program, kajti programsko poslušanje ubija glasbo.«19 Vse
te, na ravni ubeseditve težko uskladljive misli bi bilo mogoče razumeti
takole: Kogoj si je morda predstavljal, da kot romanopisec ali slikar nis-
ta neodvisna od zunanjega sveta – dogajanja v človeku, družbi, naravi –,
tako tudi glasbenik ni neodvisen od tistega, kar vidi, čuti, doživlja; in kot
je realnost lahko izvor romanopisja ali slikarstva, tako je lahko tudi izvor
glasbe; vendar pa skladatelj – za razliko od romanopisca – pretvarja real-
nost v vsebino svojega glasbenega dela na strogo enosmerni način, tako,
da je kakršna koli vzvratna povezava med glasbenim delom in realnostjo,
na osnovi katere je glasbeno delo nastalo, za zmeraj zaprta, tudi za sklada-
telja samega. Glasbeno delo tako ne more izražati drugega kot »čustva« v
pravkar pojasnjenem smislu.
A čeprav izvira umetnost le iz umetnikove notranjosti, po Kogoju ni le
stvar umetnika. Podobno kot I. Cankar tudi Kogoj na nekaj mestih trpko
omenja, kako družba umetnika ne razume, kako jo moti, da si umetnika ne
more podrediti, in kako išče v umetnosti le zabave in udobja;20 vendar pa
družba slednjič mora sprevideti pomen in vrednost umetnikovega dela in
ga prizna.21 Očitno je, da je Kogoj ločil med zunanjim življenjem vsakokra-
tne sodobne družbe, ki umetnika ne razume, in med nekim drugim, glob-
ljim življenjem človeštva. Ne da bi bila kje izrecno izražena, se nakazuje
misel, da si je predstavljal, da se preko umetnosti in glasbe, ki jo snuje ume-
tnik v pravkar prikazanem smislu, uresničuje še neki zakriti in globlji smi-
sel družbe in človeštva.
Iz takih izhodišč je Kogoj presojal vse ostalo: Razvoj glasbe je po nje-
govem prepričanju delo velikih osebnosti, ki jih posnemajo epigoni.22 Slo-
ga, ki bi ga ustvarila skupina ljudi ali doba, ni; slog je delo posameznika.23
Umetnik je pri svojem delu svoboden v absolutnem smislu: s toni dela kar
koli; ne ovirajo ga ne uveljavljene tehnike ne okus dobe;24 v harmonskem
pogledu to pomeni, da povsem prosto sestavlja akorde iz dvanajstih tonov;
katera koli kombinacija je možna.25
Ni mogoče spregledati, da ima v Kogojevem pogledu na umetnost
ključno vlogo umetnik, ki mu Kogoj pripisuje neke vrste duhovniško vlo-
19 Prav tam, 298.
20 Prav tam, 293, 303–304.
21 Prav tam, 295, 302.
22 Prav tam, 294–295.
23 Prav tam, 305.
24 Prav tam, 307.
25 Prav tam, 310.
165
mora zavrniti program, kajti programsko poslušanje ubija glasbo.«19 Vse
te, na ravni ubeseditve težko uskladljive misli bi bilo mogoče razumeti
takole: Kogoj si je morda predstavljal, da kot romanopisec ali slikar nis-
ta neodvisna od zunanjega sveta – dogajanja v človeku, družbi, naravi –,
tako tudi glasbenik ni neodvisen od tistega, kar vidi, čuti, doživlja; in kot
je realnost lahko izvor romanopisja ali slikarstva, tako je lahko tudi izvor
glasbe; vendar pa skladatelj – za razliko od romanopisca – pretvarja real-
nost v vsebino svojega glasbenega dela na strogo enosmerni način, tako,
da je kakršna koli vzvratna povezava med glasbenim delom in realnostjo,
na osnovi katere je glasbeno delo nastalo, za zmeraj zaprta, tudi za sklada-
telja samega. Glasbeno delo tako ne more izražati drugega kot »čustva« v
pravkar pojasnjenem smislu.
A čeprav izvira umetnost le iz umetnikove notranjosti, po Kogoju ni le
stvar umetnika. Podobno kot I. Cankar tudi Kogoj na nekaj mestih trpko
omenja, kako družba umetnika ne razume, kako jo moti, da si umetnika ne
more podrediti, in kako išče v umetnosti le zabave in udobja;20 vendar pa
družba slednjič mora sprevideti pomen in vrednost umetnikovega dela in
ga prizna.21 Očitno je, da je Kogoj ločil med zunanjim življenjem vsakokra-
tne sodobne družbe, ki umetnika ne razume, in med nekim drugim, glob-
ljim življenjem človeštva. Ne da bi bila kje izrecno izražena, se nakazuje
misel, da si je predstavljal, da se preko umetnosti in glasbe, ki jo snuje ume-
tnik v pravkar prikazanem smislu, uresničuje še neki zakriti in globlji smi-
sel družbe in človeštva.
Iz takih izhodišč je Kogoj presojal vse ostalo: Razvoj glasbe je po nje-
govem prepričanju delo velikih osebnosti, ki jih posnemajo epigoni.22 Slo-
ga, ki bi ga ustvarila skupina ljudi ali doba, ni; slog je delo posameznika.23
Umetnik je pri svojem delu svoboden v absolutnem smislu: s toni dela kar
koli; ne ovirajo ga ne uveljavljene tehnike ne okus dobe;24 v harmonskem
pogledu to pomeni, da povsem prosto sestavlja akorde iz dvanajstih tonov;
katera koli kombinacija je možna.25
Ni mogoče spregledati, da ima v Kogojevem pogledu na umetnost
ključno vlogo umetnik, ki mu Kogoj pripisuje neke vrste duhovniško vlo-
19 Prav tam, 298.
20 Prav tam, 293, 303–304.
21 Prav tam, 295, 302.
22 Prav tam, 294–295.
23 Prav tam, 305.
24 Prav tam, 307.
25 Prav tam, 310.
165
