Page 164 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 164
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Glede vprašanja, kako naj bi se to dogajalo, kako naj bi skladatelj
ustvarjal novo glasbo kot del lastnega naroda, je šel Lajovic še korak dlje. Iz
lastne skladateljske izkušnje je vedel, da je nastanek umetniškega dela tež-
ko razložljiv in tudi misteriozen proces. Tisto, kar vodi umetnika pri njego-
vem delu, kar ga usmerja, je sam imenoval z izrazom »ideal«, pri čemer se je
zavedal, da to ni najboljši izraz. Iz celotnega konteksta njegovih misli je mo-
goče razbrati, da si je z »idealom« predstavljal neko vodilo, ki ga ima ustvar-
jajoči skladatelj pred svojimi očmi, čemur skuša slediti in z ozirom na kar
se iz trenutka v trenutek odloča; izostreno bi lahko rekli, da je njegov »ide-
al« nekaj, kar naj bi se preko skladateljeve osebnosti uresničevalo kot nova
kompozicija. Lajovic se ni natančneje spraševal, kaj je ta »ideal«, ali o tem
vsaj ni pisal, prepričan pa je bil, da »ideal« ni skladateljeva zasebna zade-
va, pač pa nekaj, kar je povezano z njegovim narodom. S tem, ko skladatelj
uresničuje »ideal«, se uresničuje nekaj, kar obstoji v narodu; če skladatelju
uspe uresničiti »ideal«, pride do »resonance« med novim umetniškim de-
lom in narodno skupnostjo, kar pomeni, da narodna skupnost novo ume-
tniško delo razume in sprejme.8
Zastavlja se vprašanje, kako je Lajovic razlagal in opravičeval dejstvo,
da obstoji sočasno veliko število nacionalnih glasbenih kultur, ki so, sle-
deč njegovim izvajanjem, prav razumljive le pripadnikom vsakokratne na-
rodnostne skupnosti. Iz odlomka v nekem njegovem spisu je razvidno, da
se mu je to stanje zdelo naravno in samoumevno; samoumevno se mu je
zdelo tudi to, da si vsaka nacionalna kultura prizadeva za svoj obstoj in da
se za svoj obstoj in svojo rast tudi bori. Soobstoj različnih nacionalnih kul-
tur, večjih in manjših, močnejših in šibkejših, od katerih si vsaka prizade-
va za svoj prostor pod soncem, se mu je zdel nekaj naravnega. Še več: to, da
si posamezne kulture prizadevajo za svoj obstoj, četudi so majhne, je nujno
za obstoj katere koli kulture, tudi velike; če nacionalne kulture v medseboj-
nem odnosu ne bi imele trdožive volje po obstoju in rasti, bi propadle, kar
bi privedlo do propada kulture nasploh.9
V luči takega, darwinistično obarvanega gledanja na kulturo je treba
razumeti Lajovičev odpor do prevlade nemških skladateljev na slovenskih
koncertnih programih. Nemška obarvanost slovenskega glasbenega življe-
nja je bila zanj znak poraza slovenske glasbene kulture, njena predaja. Na
Slovenskem bi se morala po njegovem mnenju razcveteti slovenska glasba,
8 Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih
del«, 124.
9 Anton Lajovic, »O nacionalnosti v umetnosti«, v: Kuret, Umetnik in družba, 134–135.
162
Glede vprašanja, kako naj bi se to dogajalo, kako naj bi skladatelj
ustvarjal novo glasbo kot del lastnega naroda, je šel Lajovic še korak dlje. Iz
lastne skladateljske izkušnje je vedel, da je nastanek umetniškega dela tež-
ko razložljiv in tudi misteriozen proces. Tisto, kar vodi umetnika pri njego-
vem delu, kar ga usmerja, je sam imenoval z izrazom »ideal«, pri čemer se je
zavedal, da to ni najboljši izraz. Iz celotnega konteksta njegovih misli je mo-
goče razbrati, da si je z »idealom« predstavljal neko vodilo, ki ga ima ustvar-
jajoči skladatelj pred svojimi očmi, čemur skuša slediti in z ozirom na kar
se iz trenutka v trenutek odloča; izostreno bi lahko rekli, da je njegov »ide-
al« nekaj, kar naj bi se preko skladateljeve osebnosti uresničevalo kot nova
kompozicija. Lajovic se ni natančneje spraševal, kaj je ta »ideal«, ali o tem
vsaj ni pisal, prepričan pa je bil, da »ideal« ni skladateljeva zasebna zade-
va, pač pa nekaj, kar je povezano z njegovim narodom. S tem, ko skladatelj
uresničuje »ideal«, se uresničuje nekaj, kar obstoji v narodu; če skladatelju
uspe uresničiti »ideal«, pride do »resonance« med novim umetniškim de-
lom in narodno skupnostjo, kar pomeni, da narodna skupnost novo ume-
tniško delo razume in sprejme.8
Zastavlja se vprašanje, kako je Lajovic razlagal in opravičeval dejstvo,
da obstoji sočasno veliko število nacionalnih glasbenih kultur, ki so, sle-
deč njegovim izvajanjem, prav razumljive le pripadnikom vsakokratne na-
rodnostne skupnosti. Iz odlomka v nekem njegovem spisu je razvidno, da
se mu je to stanje zdelo naravno in samoumevno; samoumevno se mu je
zdelo tudi to, da si vsaka nacionalna kultura prizadeva za svoj obstoj in da
se za svoj obstoj in svojo rast tudi bori. Soobstoj različnih nacionalnih kul-
tur, večjih in manjših, močnejših in šibkejših, od katerih si vsaka prizade-
va za svoj prostor pod soncem, se mu je zdel nekaj naravnega. Še več: to, da
si posamezne kulture prizadevajo za svoj obstoj, četudi so majhne, je nujno
za obstoj katere koli kulture, tudi velike; če nacionalne kulture v medseboj-
nem odnosu ne bi imele trdožive volje po obstoju in rasti, bi propadle, kar
bi privedlo do propada kulture nasploh.9
V luči takega, darwinistično obarvanega gledanja na kulturo je treba
razumeti Lajovičev odpor do prevlade nemških skladateljev na slovenskih
koncertnih programih. Nemška obarvanost slovenskega glasbenega življe-
nja je bila zanj znak poraza slovenske glasbene kulture, njena predaja. Na
Slovenskem bi se morala po njegovem mnenju razcveteti slovenska glasba,
8 Lajovic, »O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih
del«, 124.
9 Anton Lajovic, »O nacionalnosti v umetnosti«, v: Kuret, Umetnik in družba, 134–135.
162
