Page 165 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 165
misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih esejistov
glasba tu živečih ljudi; le tako bo slovenska glasbena kultura lahko obstala,
se vključila v sicer neenakovredni boj za svoje mesto pod soncem in prispe-
vala svoj delež k soobstoju različnih nacionalnih glasbenih kultur. To, da se
na Slovenskem izvajajo in občudujejo nemški umetniki, se mu je zdela pot
k izginotju slovenske kulture.10
Lajovičeva gledanja je mogoče razlagati zgodovinsko: Živel je v času,
ko so si narodi monarhije prizadevali za samostojnost in se skušali osvobo-
diti premoči nemške kulture. Sam je bil priča tega, kako se je moč nemške
kulture v primerjavi s slovensko porabljala kot ideologija v službi konkret-
nih političnih ciljev. Protinemška in proslovanska črta sta v njegovem pi-
sanju dobro vidni.11 Vendar lahko v njegovi misli, če jo gledamo zunaj
konkretnih zgodovinskih okoliščin, v katerih je nastala, sprevidimo še ne-
kaj drugega: Lajovic se je zavedal, da glasba ni nekaj, kar bi bilo univerzal-
no razumljivo; da novonastalo glasbeno delo ne more biti razumljivo kjer
koli in komur koli; da ima območje, znotraj katerega se lahko novo glasbe-
no delo recipira, težko premostljive meje. Najbrž ni nenavadno, da je kot
območje, znotraj katerega se novo glasbeno delo lahko recipira, prepoznal
narodno skupnost.
II
Če se od Lajovica preselimo k poldrugo desetletje mlajšemu Mariju Kogoju
(1892–1956), se srečamo s povsem drugačnim pogledom na umetnost. Ko-
goj je bil umetnik, predan svojemu umetništvu in zagledan vanj; v svojem
času ni bil zmeraj razumljen in tudi danes se njegova glasba različno preso-
ja. Bil je tudi glasbeni kritik in pisec,12 in kot je dobro znano, je svoje pogle-
de na umetnost razvil v eseju O umetnosti, posebno glasbeni, objavljenem v
reviji Dom in svet v letih 1918/19, ko še ni dopolnil trideset let.13
Preden se posvetimo Kogojevi misli, velja opozoriti na naravo njego-
vega pisanja. Tudi kot pisec esejist je bil Kogoj bolj umetnik kot mislec; bolj
kot da bi sistematično razvijal svoje misli, se je predajal pesniško zanese-
nim besedam o umetnosti in njeni naravi. Tok njegovih misli, kot si sledijo
od stavka do stavka in od odstavka do odstavka, ni zmeraj razviden in vča-
10 A. Lajovic, »Misli o kulturnem tipu germaniziranega Slovenca«, v: Kuret, Umetnik in
družba, 115–116.
11 Lajovic, »Misli o kulturnem tipu germaniziranega Slovenca«, 112–114.
12 Borut Loparnik, Zoran Krstulović, »Bibliografija objavljenih besedil Marija Kogoja«,
v: Borut Loparnik, Zoran Krstulović, Moja notranjost sem (Ljubljana: NUK, 1992),
38–43.
13 Novodobna izdaja: Kuret, Umetnik in družba, 291–311.
163
glasba tu živečih ljudi; le tako bo slovenska glasbena kultura lahko obstala,
se vključila v sicer neenakovredni boj za svoje mesto pod soncem in prispe-
vala svoj delež k soobstoju različnih nacionalnih glasbenih kultur. To, da se
na Slovenskem izvajajo in občudujejo nemški umetniki, se mu je zdela pot
k izginotju slovenske kulture.10
Lajovičeva gledanja je mogoče razlagati zgodovinsko: Živel je v času,
ko so si narodi monarhije prizadevali za samostojnost in se skušali osvobo-
diti premoči nemške kulture. Sam je bil priča tega, kako se je moč nemške
kulture v primerjavi s slovensko porabljala kot ideologija v službi konkret-
nih političnih ciljev. Protinemška in proslovanska črta sta v njegovem pi-
sanju dobro vidni.11 Vendar lahko v njegovi misli, če jo gledamo zunaj
konkretnih zgodovinskih okoliščin, v katerih je nastala, sprevidimo še ne-
kaj drugega: Lajovic se je zavedal, da glasba ni nekaj, kar bi bilo univerzal-
no razumljivo; da novonastalo glasbeno delo ne more biti razumljivo kjer
koli in komur koli; da ima območje, znotraj katerega se lahko novo glasbe-
no delo recipira, težko premostljive meje. Najbrž ni nenavadno, da je kot
območje, znotraj katerega se novo glasbeno delo lahko recipira, prepoznal
narodno skupnost.
II
Če se od Lajovica preselimo k poldrugo desetletje mlajšemu Mariju Kogoju
(1892–1956), se srečamo s povsem drugačnim pogledom na umetnost. Ko-
goj je bil umetnik, predan svojemu umetništvu in zagledan vanj; v svojem
času ni bil zmeraj razumljen in tudi danes se njegova glasba različno preso-
ja. Bil je tudi glasbeni kritik in pisec,12 in kot je dobro znano, je svoje pogle-
de na umetnost razvil v eseju O umetnosti, posebno glasbeni, objavljenem v
reviji Dom in svet v letih 1918/19, ko še ni dopolnil trideset let.13
Preden se posvetimo Kogojevi misli, velja opozoriti na naravo njego-
vega pisanja. Tudi kot pisec esejist je bil Kogoj bolj umetnik kot mislec; bolj
kot da bi sistematično razvijal svoje misli, se je predajal pesniško zanese-
nim besedam o umetnosti in njeni naravi. Tok njegovih misli, kot si sledijo
od stavka do stavka in od odstavka do odstavka, ni zmeraj razviden in vča-
10 A. Lajovic, »Misli o kulturnem tipu germaniziranega Slovenca«, v: Kuret, Umetnik in
družba, 115–116.
11 Lajovic, »Misli o kulturnem tipu germaniziranega Slovenca«, 112–114.
12 Borut Loparnik, Zoran Krstulović, »Bibliografija objavljenih besedil Marija Kogoja«,
v: Borut Loparnik, Zoran Krstulović, Moja notranjost sem (Ljubljana: NUK, 1992),
38–43.
13 Novodobna izdaja: Kuret, Umetnik in družba, 291–311.
163
