Page 174 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 174
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
v težave. Interpretiranje obdobij, smeri, skladateljev in njihovih del v tem
smislu ga je privedlo do težko razumljivih trditev in v isti skupini so se
znašle močno različne stvari. Za primer lahko vzamemo Vurnikove pona-
zoritve naturalizma: programska instrumentalna glasba, kot npr. Smetano-
va Domovina, je po njegovem naturalistična;51 a tudi čista instrumentalna
glasba, ki razen svoje oblike nima nobene vsebine, je znak »čutno – materi-
alističnega časa«; taka glasba je zgolj »igračkanje s formami« brez vsake vse-
bine;52 za primere take glasbe daje Vurnik tudi Bachove fuge, katerih teme
so »plitev nič«;53 hkrati je odraz naturalizma tudi vsa plesna glasba vključno
z Dvořakovimi Slovanskimi plesi, saj ples s svojim poudarjeno ritmičnim
impulzom učinkuje predvsem na čute in nima nobene druge vsebine.54 Vu-
rnikovo razpravljanje o tem, kako se svetovni nazor odraža v formalni vse-
bini, ni ne razumljivo ne obnovljivo.
Kot je bilo omenjeno na začetku prikaza Vurnikove misli, si je pred-
stavljal, da mora biti tisto, kar kompozicija izraža, kar po svojem bistvu je,
njen svetovni nazor torej, takšne vrste, da se ga da izraziti kot ubesedlji-
vo idejo. Ta pogled je morda najbolj razločno izražen v njegovi analizi ko-
ralnega introita Statuit ei Dominus.55 Glasba je tu po Vurnikovem mnenju
omejena na to, da nosi besedilo, podčrtuje njegovo vsebino, ki je izraz kr-
ščansko-idealističnega pogleda na svet. Učinek same glasbe je pri tem ni-
čen; celotni introit kot spev izraža torej le tisto, kar izraža njegovo besedilo.
Nasprotni pol taki glasbi predstavlja glasba kot »igračkanje s formami« brez
vsebine, kjer gre zgolj za glasbeno umetnijo brez čustev in idej.56 Kot ome-
njeno, sodijo po Vurniku v to skupino tudi Bachove fuge.
***
Ob koncu tega pregleda lahko opozorimo na nekaj dilem. Misli, ki so jih
razvili Lajovic, Kogoj in Vurnik, gotovo niso bile samo njihove. V raznih
variantah bi jih lahko našli v številnih spisih o glasbi, zlasti nemških, s kon-
ca 19. in začetka 20. stol. Poznavalci glasbene estetike bi v njih težko prepoz-
nali kaj novega. Vendar pa to ne pomeni, da so bili Lajovic, Kogoj in Vurnik
zgolj eklektični epigoni brez osebnostnih potez. Najmanj, kar je v tej zvezi
51 Prav tam, 101.
52 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 395.
53 Vurnik, Uvod, 122.
54 Prav tam, 124–125. O Vurnikovih zagatah gl. tudi Ukmar, »Problem stila«, 83–84.
55 Vurnik, Uvod, 61–64.
56 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 395.
172
v težave. Interpretiranje obdobij, smeri, skladateljev in njihovih del v tem
smislu ga je privedlo do težko razumljivih trditev in v isti skupini so se
znašle močno različne stvari. Za primer lahko vzamemo Vurnikove pona-
zoritve naturalizma: programska instrumentalna glasba, kot npr. Smetano-
va Domovina, je po njegovem naturalistična;51 a tudi čista instrumentalna
glasba, ki razen svoje oblike nima nobene vsebine, je znak »čutno – materi-
alističnega časa«; taka glasba je zgolj »igračkanje s formami« brez vsake vse-
bine;52 za primere take glasbe daje Vurnik tudi Bachove fuge, katerih teme
so »plitev nič«;53 hkrati je odraz naturalizma tudi vsa plesna glasba vključno
z Dvořakovimi Slovanskimi plesi, saj ples s svojim poudarjeno ritmičnim
impulzom učinkuje predvsem na čute in nima nobene druge vsebine.54 Vu-
rnikovo razpravljanje o tem, kako se svetovni nazor odraža v formalni vse-
bini, ni ne razumljivo ne obnovljivo.
Kot je bilo omenjeno na začetku prikaza Vurnikove misli, si je pred-
stavljal, da mora biti tisto, kar kompozicija izraža, kar po svojem bistvu je,
njen svetovni nazor torej, takšne vrste, da se ga da izraziti kot ubesedlji-
vo idejo. Ta pogled je morda najbolj razločno izražen v njegovi analizi ko-
ralnega introita Statuit ei Dominus.55 Glasba je tu po Vurnikovem mnenju
omejena na to, da nosi besedilo, podčrtuje njegovo vsebino, ki je izraz kr-
ščansko-idealističnega pogleda na svet. Učinek same glasbe je pri tem ni-
čen; celotni introit kot spev izraža torej le tisto, kar izraža njegovo besedilo.
Nasprotni pol taki glasbi predstavlja glasba kot »igračkanje s formami« brez
vsebine, kjer gre zgolj za glasbeno umetnijo brez čustev in idej.56 Kot ome-
njeno, sodijo po Vurniku v to skupino tudi Bachove fuge.
***
Ob koncu tega pregleda lahko opozorimo na nekaj dilem. Misli, ki so jih
razvili Lajovic, Kogoj in Vurnik, gotovo niso bile samo njihove. V raznih
variantah bi jih lahko našli v številnih spisih o glasbi, zlasti nemških, s kon-
ca 19. in začetka 20. stol. Poznavalci glasbene estetike bi v njih težko prepoz-
nali kaj novega. Vendar pa to ne pomeni, da so bili Lajovic, Kogoj in Vurnik
zgolj eklektični epigoni brez osebnostnih potez. Najmanj, kar je v tej zvezi
51 Prav tam, 101.
52 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 395.
53 Vurnik, Uvod, 122.
54 Prav tam, 124–125. O Vurnikovih zagatah gl. tudi Ukmar, »Problem stila«, 83–84.
55 Vurnik, Uvod, 61–64.
56 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 395.
172
