Page 172 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 172
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
odkril genij, dokler se spet ne spremeni duh dobe in se pojavi novi genij.42
Vlogo umetnika je Vurnik podal s primero: zgodovinski tok je kot polifo-
nija, odločilni umetniki, tvorci novega sloga, so njen ritem.43 V smislu tega
gledanja je bil Vurniku umetniški individualizem sumljiv; to, da umetnik
ustvarja le iz sebe, se mu je zdelo toliko, kot da bi ustvarjal le zase. Po Vur-
niku se tak umetnik izloči iz družbe, saj je razumljiv le samemu sebi.44
Okolje, v katerem nastane novi slog, po Vurniku nikakor ni istovet-
no z narodnostno skupnostjo. Prav nasprotno. Vurnik je duhovno atmos-
fero katerega koli časa, znotraj katere nastane ustrezni slog, videl kot nekaj,
kar obstoji mimo narodnostnih meja. Da je tako, mu je po eni strani kazala
zgodovina umetnosti, po drugi pa tudi številni primeri iz sodobnega življe-
nja. Vurnik si je sicer predstavljal, da lahko hkrati obstoji več okolij, znotraj
katerih se generirajo novi slogi, vendar se ta okolja v njegovi misli nikakor
ne pokrivajo z nacionalnimi mejami: slogi nastajajo, obstojijo in se razvija-
jo mimo narodnostnih meja. Umetniško snovanje je bilo za Vurnika izrazi-
to nenacionalna, nacionalno spregledujoča dejavnost.45 Misel je še izostril:
Bolj ko je umetnost nacionalna, bolj je individualistična, bolj zaprta, s tem
pa v vse manjši meri tisto, kar bi kot umetnost morala biti.46
Vurnikovo razpravljanje ne bi bilo razpravljanje o glasbi, če ne bi teh
misli apliciral na glasbo. Kot je razvidno že iz naslovov poglavij v njego-
vem Uvodu, je v glasbi ločil troje vsebin, kot jih je imenoval: Prva, »for-
malna vsebina« je vse tisto, kar je v glasbi zgolj glasbenega, tisto, kar more
s svojim glasbenoteoretičnim aparatom prepoznati glasbena analiza. Dru-
ga, »predmetna vsebina« glasbe je tisto, kar je v glasbi zunajglasbenega in
se da opisati z besedami. Z ozirom na predmetno vsebino se vsaka kom-
pozicija uvršča med dve skrajnosti: na eni strani je glasba brez predmetne
vsebine, pri kateri je vsa vsebina v njeni obliki – primer bi bil lahko kaka
abstraktna fuga –, na drugi programsko deskriptivna glasba. Beethovno-
ve kompozicije so nekako na sredi: očitno je, da pripovedujejo nekaj, kar
bi se dalo izraziti v obliki zgodbe, vendar pa noben poskus določitve pred-
metne vsebine Beethovnovih skladb ni zanesljiv. Zdi se, da je Vurnik ver-
jel, da predmetne vsebine Beethovnovih kompozicij objektivno obstojijo, le
odkriti jih ni mogoče.47
42 Vurnik, Uvod, 159–160.
43 Vurnik, Uvod, 162.
44 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 396.
45 Vurnik, »Umetnost in družba«, 365.
46 Prav tam, 366. Stanko Vurnik, »Nova muzika«, v: Kuret, Umetnik in družba, 394.
47 Vurnik, Uvod, 104.
170
odkril genij, dokler se spet ne spremeni duh dobe in se pojavi novi genij.42
Vlogo umetnika je Vurnik podal s primero: zgodovinski tok je kot polifo-
nija, odločilni umetniki, tvorci novega sloga, so njen ritem.43 V smislu tega
gledanja je bil Vurniku umetniški individualizem sumljiv; to, da umetnik
ustvarja le iz sebe, se mu je zdelo toliko, kot da bi ustvarjal le zase. Po Vur-
niku se tak umetnik izloči iz družbe, saj je razumljiv le samemu sebi.44
Okolje, v katerem nastane novi slog, po Vurniku nikakor ni istovet-
no z narodnostno skupnostjo. Prav nasprotno. Vurnik je duhovno atmos-
fero katerega koli časa, znotraj katere nastane ustrezni slog, videl kot nekaj,
kar obstoji mimo narodnostnih meja. Da je tako, mu je po eni strani kazala
zgodovina umetnosti, po drugi pa tudi številni primeri iz sodobnega življe-
nja. Vurnik si je sicer predstavljal, da lahko hkrati obstoji več okolij, znotraj
katerih se generirajo novi slogi, vendar se ta okolja v njegovi misli nikakor
ne pokrivajo z nacionalnimi mejami: slogi nastajajo, obstojijo in se razvija-
jo mimo narodnostnih meja. Umetniško snovanje je bilo za Vurnika izrazi-
to nenacionalna, nacionalno spregledujoča dejavnost.45 Misel je še izostril:
Bolj ko je umetnost nacionalna, bolj je individualistična, bolj zaprta, s tem
pa v vse manjši meri tisto, kar bi kot umetnost morala biti.46
Vurnikovo razpravljanje ne bi bilo razpravljanje o glasbi, če ne bi teh
misli apliciral na glasbo. Kot je razvidno že iz naslovov poglavij v njego-
vem Uvodu, je v glasbi ločil troje vsebin, kot jih je imenoval: Prva, »for-
malna vsebina« je vse tisto, kar je v glasbi zgolj glasbenega, tisto, kar more
s svojim glasbenoteoretičnim aparatom prepoznati glasbena analiza. Dru-
ga, »predmetna vsebina« glasbe je tisto, kar je v glasbi zunajglasbenega in
se da opisati z besedami. Z ozirom na predmetno vsebino se vsaka kom-
pozicija uvršča med dve skrajnosti: na eni strani je glasba brez predmetne
vsebine, pri kateri je vsa vsebina v njeni obliki – primer bi bil lahko kaka
abstraktna fuga –, na drugi programsko deskriptivna glasba. Beethovno-
ve kompozicije so nekako na sredi: očitno je, da pripovedujejo nekaj, kar
bi se dalo izraziti v obliki zgodbe, vendar pa noben poskus določitve pred-
metne vsebine Beethovnovih skladb ni zanesljiv. Zdi se, da je Vurnik ver-
jel, da predmetne vsebine Beethovnovih kompozicij objektivno obstojijo, le
odkriti jih ni mogoče.47
42 Vurnik, Uvod, 159–160.
43 Vurnik, Uvod, 162.
44 Vurnik, »O glasbi sploh in o moderni glasbi posebej«, 396.
45 Vurnik, »Umetnost in družba«, 365.
46 Prav tam, 366. Stanko Vurnik, »Nova muzika«, v: Kuret, Umetnik in družba, 394.
47 Vurnik, Uvod, 104.
170
