Page 169 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 169
misel o glasbi v spisih treh slovenskih medvojnih glasbenih esejistov
Vurnikovo pisanje ni neproblematično. Čeprav je njegova misel v glav-
nih obrisih lahko razpoznavna, je mestoma nejasna: Morda je ponekod pre-
malo natančno obrazložil, kaj pravzaprav misli; tovrstna mesta so še zlasti
težko razumljiva, če jih beremo s skoraj stoletne časovne razdalje. Mestoma
naletimo na odlomke, ki so v kompilativnem smislu navrženi brez prave
zveze z glavnim tokom misli ali pa jih ni mogoče uskladiti s celoto. Tudi pri
rabi pojmov je puščal bralca v dvomu; zelo pogosto se pri njem pojavi izraz
»čutno«, ki ima nasploh zelo širok pomenski obseg. Vurnik nikjer ne obra-
zloži, kaj točno pomeni: ali to, da vzbuja glasbeno delo določene občutke in
čustva, ali moralno vprašljivi hedonizem ali še kaj drugega.
Razlog za prikazano naravo Vurnikovega pisanja je mogoče videti v
dvojem: (1) Svoj pogled na umetnost in glasbo si je Vurnik pridobival z bra-
njem ustrezne literature.32 Zdi se, da so njegovi spisi nastajali kot kompi-
lacija tistega, kar je bral, pri čemer je prebrano vsebino na neki način pri-
lagajal in predelaval. Vendar je bil pri kompiliranju svojih spisov premalo
samokritičen; za področje, ki se ga je loteval, za eksaktno področje glasbe-
ne estetike, ni razvil ustrezne miselne discipline. (2) Vurnik ni ločeval med
zgodovinskimi in glasbenoestetskimi spoznanji; interpretacije glasbenozgo-
dovinskih dejstev, glasbe nasploh in posameznih skladb, interpretacije, ki
so veljavne le znotraj določenega miselnega sistema, je imel za zgodovinska
dejstva. Ker so misli, ki jih je kompilativno sprejemal kot dejstva, izhajale iz
različnih smeri, je tok njegovega pisanja nujno večkrat neusklajen; v njego-
vih spisih so tako mesta, ki bralcu zamegljujejo pogled na celoto, ki niso niti
izdelana niti jim ni mogoče najti ustreznega mesta v vsebinskem toku celote.
Vurnikovo pisanje se bere danes precej drugače kot v njegovem času,
še zlasti, če pomislimo, da je bil pogled na zgodovino glasbe pred stoletjem
bistveno drugačen od današnjega, in da je bila estetska in filozofska misel o
glasbi v slovenskem kulturnem prostoru med obema vojnama nekaj nove-
ga. Sodobno branje Vurnikovih spisov je branje s stališča drugega miselne-
ga okolja. Če hočemo obrise Vurnikove misli prav spoznati, je nujno, da jih
predstavimo, tako kot v Lajovičevem in Kogojevem primeru, v sodobnem
jeziku in s sodobno terminologijo; pri tem je treba mestoma razločno izra-
ziti tudi tisto, kar Vurnikovo pisanje implicira, ne da bi bilo izrecno zapi-
sano. Ker Vurnikovo pisanje ni povsem usklajeno, je razumljivo, da lahko
tako postopanje privede tudi do nasprotujočih si zaključkov.
glasbenikov in muzikologov; Vurnikove misli o glasbi predstavljajo tako pomemben
segment slovenske kulturne zgodovine.
32 Vurnik redko navaja kako literaturo. Katera dela s področja glasbe je poznal in
uporabljal, je skušal dognati K. Ukmar, »Problem stila«, 78–79.
167
Vurnikovo pisanje ni neproblematično. Čeprav je njegova misel v glav-
nih obrisih lahko razpoznavna, je mestoma nejasna: Morda je ponekod pre-
malo natančno obrazložil, kaj pravzaprav misli; tovrstna mesta so še zlasti
težko razumljiva, če jih beremo s skoraj stoletne časovne razdalje. Mestoma
naletimo na odlomke, ki so v kompilativnem smislu navrženi brez prave
zveze z glavnim tokom misli ali pa jih ni mogoče uskladiti s celoto. Tudi pri
rabi pojmov je puščal bralca v dvomu; zelo pogosto se pri njem pojavi izraz
»čutno«, ki ima nasploh zelo širok pomenski obseg. Vurnik nikjer ne obra-
zloži, kaj točno pomeni: ali to, da vzbuja glasbeno delo določene občutke in
čustva, ali moralno vprašljivi hedonizem ali še kaj drugega.
Razlog za prikazano naravo Vurnikovega pisanja je mogoče videti v
dvojem: (1) Svoj pogled na umetnost in glasbo si je Vurnik pridobival z bra-
njem ustrezne literature.32 Zdi se, da so njegovi spisi nastajali kot kompi-
lacija tistega, kar je bral, pri čemer je prebrano vsebino na neki način pri-
lagajal in predelaval. Vendar je bil pri kompiliranju svojih spisov premalo
samokritičen; za področje, ki se ga je loteval, za eksaktno področje glasbe-
ne estetike, ni razvil ustrezne miselne discipline. (2) Vurnik ni ločeval med
zgodovinskimi in glasbenoestetskimi spoznanji; interpretacije glasbenozgo-
dovinskih dejstev, glasbe nasploh in posameznih skladb, interpretacije, ki
so veljavne le znotraj določenega miselnega sistema, je imel za zgodovinska
dejstva. Ker so misli, ki jih je kompilativno sprejemal kot dejstva, izhajale iz
različnih smeri, je tok njegovega pisanja nujno večkrat neusklajen; v njego-
vih spisih so tako mesta, ki bralcu zamegljujejo pogled na celoto, ki niso niti
izdelana niti jim ni mogoče najti ustreznega mesta v vsebinskem toku celote.
Vurnikovo pisanje se bere danes precej drugače kot v njegovem času,
še zlasti, če pomislimo, da je bil pogled na zgodovino glasbe pred stoletjem
bistveno drugačen od današnjega, in da je bila estetska in filozofska misel o
glasbi v slovenskem kulturnem prostoru med obema vojnama nekaj nove-
ga. Sodobno branje Vurnikovih spisov je branje s stališča drugega miselne-
ga okolja. Če hočemo obrise Vurnikove misli prav spoznati, je nujno, da jih
predstavimo, tako kot v Lajovičevem in Kogojevem primeru, v sodobnem
jeziku in s sodobno terminologijo; pri tem je treba mestoma razločno izra-
ziti tudi tisto, kar Vurnikovo pisanje implicira, ne da bi bilo izrecno zapi-
sano. Ker Vurnikovo pisanje ni povsem usklajeno, je razumljivo, da lahko
tako postopanje privede tudi do nasprotujočih si zaključkov.
glasbenikov in muzikologov; Vurnikove misli o glasbi predstavljajo tako pomemben
segment slovenske kulturne zgodovine.
32 Vurnik redko navaja kako literaturo. Katera dela s področja glasbe je poznal in
uporabljal, je skušal dognati K. Ukmar, »Problem stila«, 78–79.
167
