Page 189 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 189
oi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-72-5.187-199
Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc:
estetski razkol in poetsko bratstvo
Gregor Pompe
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Lucijana Marijo Škerjanca in Slavka Osterca pogosto razumemo kot anta-
gonistični dvojec, ki naj bi v temelju zaznamoval slovensko glasbo najprej
med obema vojnama, razlike med obema »šolama« – oba sta bila tudi po-
membna učitelja oz. profesorja kompozicije – pa naj bi odmevale še v so-
dobnem času. Tako že Marijan Lipovšek izpostavlja Škerjanca kot »proti-
pol« Ostercu, češ da sta si oba skladatelja »nasprotna do zadnjega kotička«,1
Dragotin Cvetko govori o tem, da je bila med Ostercem in Škerjancem »vi-
dna napetost, gotovo zavoljo različnih umetnostnih nazorov«,2 Darja Koter
trdi, da sta bila »Škerjanc kot tradicionalist in Osterc kot avantgardist […]
večna rivala«3, o nasprotujočih osebnostnih in estetikah ter celo dveh »kom-
pozicijskih šolah« pa govori tudi Katarina Bogunović Hočevar.4
Osrednje razlike je najlažje razkriti na estetski ravni, pri čemer je poe-
nostavljeno rečeno Škerjanca moč razumeti kot tradicionalista5 in Osterca
kot doslednega zagovornika novega. Svojo tradicionalistični držo Škerjanc
izpostavlja zelo jasno, ko trdi, da »doslej ni bil izrabljen niti odstotek vseh
1 Marijan Lipovšek, »Naša glasbena produkcija«, Ljubljanski zvon 55, 10–11 (1935): 577.
2 Dragotin Cvetko, Osebnost skladatelja Slavka Osterca (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1993), 117.
3 Darja Koter, Slovenska glasba. 1918—1991 (Ljubljana: Študentska založba, 2012), 143.
4 Katarina Bogunović Hočevar, »Ravnikovi glasbenoestetski nazori v kontekstu dveh
kompozicijskih šol«, De musica disserenda 6, 2 (2010), 87.
5 Prim.: Monika Kartin, Simfonije Lucijana Marije Škerjanca, magistrsko delo (Ljublja-
na: Filozofska fakulteta, 1982), 125.
187
Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc:
estetski razkol in poetsko bratstvo
Gregor Pompe
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Lucijana Marijo Škerjanca in Slavka Osterca pogosto razumemo kot anta-
gonistični dvojec, ki naj bi v temelju zaznamoval slovensko glasbo najprej
med obema vojnama, razlike med obema »šolama« – oba sta bila tudi po-
membna učitelja oz. profesorja kompozicije – pa naj bi odmevale še v so-
dobnem času. Tako že Marijan Lipovšek izpostavlja Škerjanca kot »proti-
pol« Ostercu, češ da sta si oba skladatelja »nasprotna do zadnjega kotička«,1
Dragotin Cvetko govori o tem, da je bila med Ostercem in Škerjancem »vi-
dna napetost, gotovo zavoljo različnih umetnostnih nazorov«,2 Darja Koter
trdi, da sta bila »Škerjanc kot tradicionalist in Osterc kot avantgardist […]
večna rivala«3, o nasprotujočih osebnostnih in estetikah ter celo dveh »kom-
pozicijskih šolah« pa govori tudi Katarina Bogunović Hočevar.4
Osrednje razlike je najlažje razkriti na estetski ravni, pri čemer je poe-
nostavljeno rečeno Škerjanca moč razumeti kot tradicionalista5 in Osterca
kot doslednega zagovornika novega. Svojo tradicionalistični držo Škerjanc
izpostavlja zelo jasno, ko trdi, da »doslej ni bil izrabljen niti odstotek vseh
1 Marijan Lipovšek, »Naša glasbena produkcija«, Ljubljanski zvon 55, 10–11 (1935): 577.
2 Dragotin Cvetko, Osebnost skladatelja Slavka Osterca (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1993), 117.
3 Darja Koter, Slovenska glasba. 1918—1991 (Ljubljana: Študentska založba, 2012), 143.
4 Katarina Bogunović Hočevar, »Ravnikovi glasbenoestetski nazori v kontekstu dveh
kompozicijskih šol«, De musica disserenda 6, 2 (2010), 87.
5 Prim.: Monika Kartin, Simfonije Lucijana Marije Škerjanca, magistrsko delo (Ljublja-
na: Filozofska fakulteta, 1982), 125.
187
