Page 191 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 191
slavko osterc in lucijan mar ija škerjanc: estetski r azkol in poetsko br atstvo
ostale višje formalne težnje neizpolnljive«,17 obenem pa je prepričan, da je
polifonija, torej
»kombinacija več sočasnih melodij […] bolj spekulativna tvorba
kot pa neposreden izraz ustvarjalne potrebe. Dejansko ni mogoče
enakovredno in enako pozorno dojemati več sočasno odvijajočih se
melodij in vselej dajemo prednost eni pred drugo.«18
Povsem drugačne poudarke je vnesel v svojo hierarhijo glasbenih pa-
rametrov Osterc, ki je prostodušno priznal, da
»je harmonija precej postranska zadeva, prepričan sem celo, da
harmonično mnogo novega ne bo produciral ne ta ne oni. Tudi sem
mnenja, da je harmonija najmanj bistven del invencije ter jo pri-
števam k tisti neizogibni tehniki, brez katere ne more nastati nobe-
no mojstrsko delo.«19
Osterčevo kompozicijsko snovanje sloni na linearnemu vodenju gla-
sov, pri čemer »horizontalna misel […] predstavlja enega od bistvenih ele-
mentov skladateljevega glasbenega mišljenja«.20 Toda Osterc sam je hierar-
hijo parametrov razumel še drugače:
»Vedno sem pri glasbi ritmu dajal prednost pred harmonijo in poli-
fonijo. […] V ritmu vidim največji kos originalnosti, […] življenje,
radost, komiko.«21
To misel je najbrž potrebno brati tudi v kontekstu Škerjančevih sicer red-
kih, a odločnih kritik novih struj, ki jih je v slovensko glasbo vpeljeval
O sterc – tako naj bi po pričevanju Lipovška v eni izmed njih zapisal, da
»je ta muzika […] prišla do edine ostale prvine, do ritma, se pravi, do bob-
na in bo tudi prišla na boben«,22 a vendarle si težje predstavljamo večjo raz-
petost, kot je veljala med skladateljema v dojemanju pomembnosti prvin
glasbenega stavka. Zato najbrž niso odveč misli, da sta se morala sklada-
17 Škerjanc, »Apologia musicae artis«, 543.
18 Prav tam, 432.
19 Slavko Osterc, »Glavne struje sodobne glasbe in njih eksistenčna upravičenost«,
Nova muzika 1 (1928): 3.
20 Andrej Rijavec, Kompozicijski stavek komornih instrumentalnih del Slavka Osterca
(Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti,1972), 8.
21 Slavko Osterc cit. po Katarina Bedina, »Novo v mladinskih zborih Slavka Osterca«, Mu-
zikološki zbornik 11 (1975): 98.
22 Cit. po Bogunović Hočevar, »Ravnikovi glasbenoestetski nazori v kontekstu dveh
kompozicijskih šol«, 89.
189
ostale višje formalne težnje neizpolnljive«,17 obenem pa je prepričan, da je
polifonija, torej
»kombinacija več sočasnih melodij […] bolj spekulativna tvorba
kot pa neposreden izraz ustvarjalne potrebe. Dejansko ni mogoče
enakovredno in enako pozorno dojemati več sočasno odvijajočih se
melodij in vselej dajemo prednost eni pred drugo.«18
Povsem drugačne poudarke je vnesel v svojo hierarhijo glasbenih pa-
rametrov Osterc, ki je prostodušno priznal, da
»je harmonija precej postranska zadeva, prepričan sem celo, da
harmonično mnogo novega ne bo produciral ne ta ne oni. Tudi sem
mnenja, da je harmonija najmanj bistven del invencije ter jo pri-
števam k tisti neizogibni tehniki, brez katere ne more nastati nobe-
no mojstrsko delo.«19
Osterčevo kompozicijsko snovanje sloni na linearnemu vodenju gla-
sov, pri čemer »horizontalna misel […] predstavlja enega od bistvenih ele-
mentov skladateljevega glasbenega mišljenja«.20 Toda Osterc sam je hierar-
hijo parametrov razumel še drugače:
»Vedno sem pri glasbi ritmu dajal prednost pred harmonijo in poli-
fonijo. […] V ritmu vidim največji kos originalnosti, […] življenje,
radost, komiko.«21
To misel je najbrž potrebno brati tudi v kontekstu Škerjančevih sicer red-
kih, a odločnih kritik novih struj, ki jih je v slovensko glasbo vpeljeval
O sterc – tako naj bi po pričevanju Lipovška v eni izmed njih zapisal, da
»je ta muzika […] prišla do edine ostale prvine, do ritma, se pravi, do bob-
na in bo tudi prišla na boben«,22 a vendarle si težje predstavljamo večjo raz-
petost, kot je veljala med skladateljema v dojemanju pomembnosti prvin
glasbenega stavka. Zato najbrž niso odveč misli, da sta se morala sklada-
17 Škerjanc, »Apologia musicae artis«, 543.
18 Prav tam, 432.
19 Slavko Osterc, »Glavne struje sodobne glasbe in njih eksistenčna upravičenost«,
Nova muzika 1 (1928): 3.
20 Andrej Rijavec, Kompozicijski stavek komornih instrumentalnih del Slavka Osterca
(Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti,1972), 8.
21 Slavko Osterc cit. po Katarina Bedina, »Novo v mladinskih zborih Slavka Osterca«, Mu-
zikološki zbornik 11 (1975): 98.
22 Cit. po Bogunović Hočevar, »Ravnikovi glasbenoestetski nazori v kontekstu dveh
kompozicijskih šol«, 89.
189
