Page 190 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 190
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
možnih zvočnih kombinacij [in zato] ni nobene potrebe po novih tonskih
sistemih«.6 Seveda pa je mogoče iti v razpiranju razlik še globlje, pri čemer je
Škerjančeva tradicionalnost jasno povezana z njegovim osrednjim prepri-
čanjem o subjektivnosti umetniškega ustvarjanja, ki je pripeto na močno
čustvovanje in instinkt tako avtorja kot sprejemnikov. Tako je prepričan,
da je »glasba individualno in množično prilagodljiva ter pripravna za pona-
zarjanje najrazličnejših odtenkov čustev«,7 hkrati pa je prepričljivost ume-
tnine »funkcija notranjega zanosa, ki je preveval umetnika-ustvaritelja ob
delu in čigar odsev je – bolj ali manj popolno – znal položiti v umetnino sa-
mo«.8 Umetnina nosi vse značilnosti ustvarjalnega subjekta, zato tudi sama
ni objekt, ampak v resnici umetniški subjekt:9 »Edino v umetnosti možno
in upravičeno geslo je iskrenost.«10 Seveda so takšnim prepričanjem Oster-
čevi pogledi skoraj diametralno nasprotni. V tem smislu je mogoče razu-
meti že njegovo nedvoumno priznanje: »Fanatično odklanjam tradicijo.«11
Odmika se od romantičnega poudarjanja moči subjekta in s tem iracional-
nega ter poudarja pomen racionalnega. Prepričan je, da ima »vsaka ume-
tniška tvorba svoje intelektualno ozadje«,12 zato »zahtevamo intelekt pri
komponistih!«13 Tako ne preseneča, da je »dostikrat namerno prezrl emoci-
jo«14 in bil nasploh nasprotnik sentimentalizma in romantike.15
Takšne razlike v osnovni estetski drži so nato logično odmevale tudi
v zasnovi glasbenega stavka, ki je pri Škerjancu slonel na tradicionalnih iz-
hodiščih, medtem ko je Osterc zaupal raznolikim sodobnim vzpodbudam.
Ni čudno, da je bil kot dedič 19. stoletja in moderne, Škerjanc »izrazit akor-
dik«.16 Harmonija je zanj »konstruktivna in oblikovalna sila, brez katere bi
6 Lucijan Marija Škerjanc, »Vrednotenja«, Sodobnost 9, 2 (1933): 57.
7 Lucijan Marija Škerjanc, »Apologia musicae artis«, Sodobnost 1 (1953): 172.
8 Prav tam, 178.
9 Lucijan Marija Škerjanc, »Moji umetnostni nazori«, Sodobnost 8, 5 (1940): 204.
10 Škerjanc, »Vrednotenja«, 58.
11 Slavko Osterc cit. po Katarina Bedina, »Nazori Slavka Osterca o tradiciji v glasbi in o
glasbenem nacionalizmu«, Muzikološki zbornik 3 (1967): 90.
12 Slavko Osterc, »Čustvo in razum v glasbi«, Žena 6, 4 (1935): 95.
13 Slavko Osterc, »Muzika u zemlji«, Zvuk 2, 3 (1933): 104.
14 Cvetko, Osebnost skladatelja Slavka Osterca, 185.
15 Bratko Kreft, »Spomini na Slavka Osterca in še marsikaj«, v Varia musicologica 2.
Slavko Osterc, ur. Katarina Bedina (Ljubljana: Slovensko muzikološko društvo, 1995),
256.
16 Monika Kartin, »Peta simfonija Lucijana Marije Škerjanca«, Muzikološki zbornik 19
(1983): 67.
188
možnih zvočnih kombinacij [in zato] ni nobene potrebe po novih tonskih
sistemih«.6 Seveda pa je mogoče iti v razpiranju razlik še globlje, pri čemer je
Škerjančeva tradicionalnost jasno povezana z njegovim osrednjim prepri-
čanjem o subjektivnosti umetniškega ustvarjanja, ki je pripeto na močno
čustvovanje in instinkt tako avtorja kot sprejemnikov. Tako je prepričan,
da je »glasba individualno in množično prilagodljiva ter pripravna za pona-
zarjanje najrazličnejših odtenkov čustev«,7 hkrati pa je prepričljivost ume-
tnine »funkcija notranjega zanosa, ki je preveval umetnika-ustvaritelja ob
delu in čigar odsev je – bolj ali manj popolno – znal položiti v umetnino sa-
mo«.8 Umetnina nosi vse značilnosti ustvarjalnega subjekta, zato tudi sama
ni objekt, ampak v resnici umetniški subjekt:9 »Edino v umetnosti možno
in upravičeno geslo je iskrenost.«10 Seveda so takšnim prepričanjem Oster-
čevi pogledi skoraj diametralno nasprotni. V tem smislu je mogoče razu-
meti že njegovo nedvoumno priznanje: »Fanatično odklanjam tradicijo.«11
Odmika se od romantičnega poudarjanja moči subjekta in s tem iracional-
nega ter poudarja pomen racionalnega. Prepričan je, da ima »vsaka ume-
tniška tvorba svoje intelektualno ozadje«,12 zato »zahtevamo intelekt pri
komponistih!«13 Tako ne preseneča, da je »dostikrat namerno prezrl emoci-
jo«14 in bil nasploh nasprotnik sentimentalizma in romantike.15
Takšne razlike v osnovni estetski drži so nato logično odmevale tudi
v zasnovi glasbenega stavka, ki je pri Škerjancu slonel na tradicionalnih iz-
hodiščih, medtem ko je Osterc zaupal raznolikim sodobnim vzpodbudam.
Ni čudno, da je bil kot dedič 19. stoletja in moderne, Škerjanc »izrazit akor-
dik«.16 Harmonija je zanj »konstruktivna in oblikovalna sila, brez katere bi
6 Lucijan Marija Škerjanc, »Vrednotenja«, Sodobnost 9, 2 (1933): 57.
7 Lucijan Marija Škerjanc, »Apologia musicae artis«, Sodobnost 1 (1953): 172.
8 Prav tam, 178.
9 Lucijan Marija Škerjanc, »Moji umetnostni nazori«, Sodobnost 8, 5 (1940): 204.
10 Škerjanc, »Vrednotenja«, 58.
11 Slavko Osterc cit. po Katarina Bedina, »Nazori Slavka Osterca o tradiciji v glasbi in o
glasbenem nacionalizmu«, Muzikološki zbornik 3 (1967): 90.
12 Slavko Osterc, »Čustvo in razum v glasbi«, Žena 6, 4 (1935): 95.
13 Slavko Osterc, »Muzika u zemlji«, Zvuk 2, 3 (1933): 104.
14 Cvetko, Osebnost skladatelja Slavka Osterca, 185.
15 Bratko Kreft, »Spomini na Slavka Osterca in še marsikaj«, v Varia musicologica 2.
Slavko Osterc, ur. Katarina Bedina (Ljubljana: Slovensko muzikološko društvo, 1995),
256.
16 Monika Kartin, »Peta simfonija Lucijana Marije Škerjanca«, Muzikološki zbornik 19
(1983): 67.
188
