Page 278 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 278
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
radijski orkester (1930) in še radijski šramel orkestri, da bi izpolnili potrebo
po zabavni oz. ljudski glasbi.3 Pogojev za dober prenos simfoničnega kon-
certa iz studija ni bilo, saj prvi mikrofoni masivnega zvoka orkestra niso
reproducirali uspešno. Zabavna glasba je bila tako rekoč izhodišče in po-
memben del glasbenega programa. V realnosti se je delež glasbe v progra-
mu nasploh postopno povečeval, to je veljalo zlasti za delež zabavne glasbe,
ki so jo v prvi vrsti sestavljale večne melodije iz operet in drugih priljublje-
nih napevov.4 Poleg ljudske glasbe sta postajala priljubljena še plesna glasba
in jazz. Radijski ansambli so v prvih letih delovanja izvajali pretežno lah-
ko glasbo, nova glasba je le redko prišla v program.5 Tako imenovana res-
na glasba je bila na Radiu v zelo občutljivem položaju: po eni strani ni bila
razumljena širši publiki, po drugi pa se je zaradi takratnih tehničnih ovir
ni moglo kakovostno predvajati. Specifični radijski ansambli so izkazovali
potrebo po »specifično radijskem« repertoarju, ki je ustvaril povpraševanje
po tovrstnih skladbah. Glasba na radiu je temeljila bodisi na glasbenih pre-
nosih, bodisi na reproduciranju plošč. Delež slednjega se je z razvojem teh-
nologije plošč v tridesetih letih 20. stoletja povečeval.
V članku Radio na Švedskem iz leta 1947 opredeljuje Henrik Hahr tri
tipe ureditve in delovanja Radiev v Evropi.6 Prvi tip povsem nadzoruje in
vodi vlada; drugega nadzoruje vlada. Pri tretjem pa vlada vodi tehnični del
(najbrž je mišljeno, da je lastnica infrastrukture), medtem ko program na-
črtujejo in vodijo zasebna ali pa polzasebna podjetja, ki so si pridobila kon-
cesijo.7 To je med drugim pomenilo tudi to, da so bile karkršnekoli teh-
nične težave prenosov predvsem problem izvajalca oz. koncesionarja in ne
lastnika.
Delovanje Radia Ljubljana v času od ustanovitve do začetka druge sve-
tovne vojne bi nekako najbolj ustrezalo zadnji kategoriji. Radijsko postajo v
Ljubljani je v takratni Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev leta 1928 dobi-
la v 15-letno koncesijo Prosvetna zveza.8
3 Prav tam.
4 Prav tam, 54.
5 Prav tam.
6 Henrik Hahr, »Radio Broadcasting in Sweden«, Hollywood Quarterly 1, 3 (Autumn,
1947): 11–14, obiskano 15. Februarja 2017, http://www.jstor.org/stable/1209627.
7 Prav tam, 11.
8 Arhivsko gradivo Radia Ljubljana se nahaja v Arhivu Slovenije. Glej: Fond Radiote-
levizija Slovenije, AS 1215. Celotno gradivo tehničnih enot (škatel) ne sledi kronolo-
giji, čeprav je le-ta sporadično prisotna znotraj posameznih zaporedij škatel. Podat-
ke o delovanju Radia Ljubljana najdemo v t.e. 2 - 5, 8, 10, 54 - 57.
276
radijski orkester (1930) in še radijski šramel orkestri, da bi izpolnili potrebo
po zabavni oz. ljudski glasbi.3 Pogojev za dober prenos simfoničnega kon-
certa iz studija ni bilo, saj prvi mikrofoni masivnega zvoka orkestra niso
reproducirali uspešno. Zabavna glasba je bila tako rekoč izhodišče in po-
memben del glasbenega programa. V realnosti se je delež glasbe v progra-
mu nasploh postopno povečeval, to je veljalo zlasti za delež zabavne glasbe,
ki so jo v prvi vrsti sestavljale večne melodije iz operet in drugih priljublje-
nih napevov.4 Poleg ljudske glasbe sta postajala priljubljena še plesna glasba
in jazz. Radijski ansambli so v prvih letih delovanja izvajali pretežno lah-
ko glasbo, nova glasba je le redko prišla v program.5 Tako imenovana res-
na glasba je bila na Radiu v zelo občutljivem položaju: po eni strani ni bila
razumljena širši publiki, po drugi pa se je zaradi takratnih tehničnih ovir
ni moglo kakovostno predvajati. Specifični radijski ansambli so izkazovali
potrebo po »specifično radijskem« repertoarju, ki je ustvaril povpraševanje
po tovrstnih skladbah. Glasba na radiu je temeljila bodisi na glasbenih pre-
nosih, bodisi na reproduciranju plošč. Delež slednjega se je z razvojem teh-
nologije plošč v tridesetih letih 20. stoletja povečeval.
V članku Radio na Švedskem iz leta 1947 opredeljuje Henrik Hahr tri
tipe ureditve in delovanja Radiev v Evropi.6 Prvi tip povsem nadzoruje in
vodi vlada; drugega nadzoruje vlada. Pri tretjem pa vlada vodi tehnični del
(najbrž je mišljeno, da je lastnica infrastrukture), medtem ko program na-
črtujejo in vodijo zasebna ali pa polzasebna podjetja, ki so si pridobila kon-
cesijo.7 To je med drugim pomenilo tudi to, da so bile karkršnekoli teh-
nične težave prenosov predvsem problem izvajalca oz. koncesionarja in ne
lastnika.
Delovanje Radia Ljubljana v času od ustanovitve do začetka druge sve-
tovne vojne bi nekako najbolj ustrezalo zadnji kategoriji. Radijsko postajo v
Ljubljani je v takratni Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev leta 1928 dobi-
la v 15-letno koncesijo Prosvetna zveza.8
3 Prav tam.
4 Prav tam, 54.
5 Prav tam.
6 Henrik Hahr, »Radio Broadcasting in Sweden«, Hollywood Quarterly 1, 3 (Autumn,
1947): 11–14, obiskano 15. Februarja 2017, http://www.jstor.org/stable/1209627.
7 Prav tam, 11.
8 Arhivsko gradivo Radia Ljubljana se nahaja v Arhivu Slovenije. Glej: Fond Radiote-
levizija Slovenije, AS 1215. Celotno gradivo tehničnih enot (škatel) ne sledi kronolo-
giji, čeprav je le-ta sporadično prisotna znotraj posameznih zaporedij škatel. Podat-
ke o delovanju Radia Ljubljana najdemo v t.e. 2 - 5, 8, 10, 54 - 57.
276
